VELES – grad vo Sredno Povardarje: 43.716 zh. (2002 g.). Lezhi vo malata Veleshka Kotlina, na dvata brega na r. Vardar. Gradot zafakja povrshina od 1.100 ha, a se protega na nadmorska visochina od 155 do 270 m. Preku V. vodi magistralniot pat M–1, odnosno evropskiot pat E–75, koj na jug go povrzuva so Gevgelija i Solun, a na sever so Skopje. Gradot e i zheleznichki jazol vo koj od vardarskata pruga se odvojuvaat prugi za SHtip i Kochani kon istok i Prilep i Bitola kon zapad. Vo V. dopira vlijanieto na promeneta sredozemnomorska klima. Prosechnata godishna temperatura na vozduhot iznesuva 13,3°S. Glaven hidrografski objekt e rekata Vardar, a vo okolinata e i ezeroto Mladost. V. e stara naselba. Prvpat pod imeto Bila Zora se spomenuva vo 217 g. pr.n.e. koga kako grad vo Pajonija potpagja pod vlasta na makedonskiot kral Filip V. Togash za makedonskata drzhava, gradot koj lezhel nedaleku od vlivot na r. Topolka vo Vardar, imal golemo strategisko znachenje za odbrana na nejzinite severni granici od Dardancite. Vo sredniot vek, pod imeto Veles se spomenuva vo pochetokot na XI v. vo edna povelba na vizantiskiot car Vasilij Ⅱ. Za vreme na Dushanovoto vladeenje V. bil prestolnina na despotot Jovan Oliver. Pod Turcite potpagja vo 1395 g. Tie mu davaat novo ime – kjupurli ili grad na mostovi. Vo 1689 g. V. dozhivuva teshki denovi, bil zazemen od avstriskata vojska koja pri povlekuvanjeto go zapalila. Od krajot na ⅩⅤⅠⅠⅠ v. pa sè do 70tite godini na ⅩⅠⅩ v. V. brzo se razviva i stanuva znachaen stopanski, kulturen i administrativen centar. Vo vtorata polovina na ⅩⅠⅩ v. vo gradot zhiveele okolu 20.000 zhiteli, i silno bila razviena trgovijata so kozha, so zhito i so vino. Nashiroko bil poznat veleshkiot panagjur na koj najmnogu se trguvalo so sahtijan. Vo gradot godishno se prerabotuvale okolu 400.000 parchinja kozha koja glavno se nabavuvala od Kosovo, a se izvezuvala vo Budimpeshta i Viena. Koga oslabnala trgovijata so kozhi, veleshkite trgovci zapochnale da se zanimavaat so trgovija na zhito. Taa se razvila osobeno za vreme na Krimskata vojna (1853–1856 g.), koga cenata na zhitoto bila mnogu visoka. Vo toj period Vardar stanuva plovna reka po koja zhitoto od V. so posebni splavovi narecheni shajki, se prenesuvalo do Solun. Po izgradbata na zheleznichkata pruga vo 1873 g. okolu zheleznichkata stanica zapochnal da se razviva industriskiot del na Veles. Od 1900 g. do 1931 g. negovoto naselenie e vo opagjanje, a potoa zapochnuva da raste. Toj porast se zadrzhuva sè do 1991 g., za potoa brojot na negovoto naselenie da stagnira. Vo 2002 g. vo V. zhiveele 43.716 zh. Od niv 40.269 zh. ili 92,2% bile Makedonci, 1.694 zh. ili 3,9 % Turci, 799 zh. ili 1,8% Romi, 340 zh. ili 0,8% Vlasi, 297 zh. ili 0,7% Srbi, 91 zh. ili 0,2 % Albanci. 36 zh. Boshnjaci i 190 zh. se deklarirale kako drugi. V. e sedishte na opshtina koja zafakja povrshina od 42.745 ha, ima 29 naseleni mesta so 55.108 zh. Povolnata soobrakjajna polozhba ovozmozhila V. vo vtorata polovina na minatiot vek da se razvie vo znachaen stopanski i kulturno-prosveten centar. Od industriskite objekti povazhni se: tekstilnite fabriki „Noncha Kamishova” i „Veteks”, topilnicata za olovo i cink „Zletovo”, fabrikata za porcelan „Boris Kidrich”, fabrikata za tuli i keramidi „Kiro CHuchuk”, fabrikata za veshtachki gjubriva „Veles” vo s. Zgropolci, fabrikata za krzno „Dimko Mitrev”, fabrikata za metalski prikolki „Brakja Koshulchevi”, fabrikata za popravka na vagoni „Veles”, fabrikata za maslo „Blagoj GJo-rev”, fabrikata za var i povekje drugi mali industriski pretprijatija. Megju poznachajnite kulturno-istoriski spomenici se vbrojuvaat crkvite „Sv. Dimitrija” i „Sv. Nikola” izgradeni vo ⅩⅣ v., Saat kulata vo centarot na gradot, Memorijalniot spomenik od levata strana na Vardar vo koj e smesten i muzej. Od V. poteknuva i eden od najgolemite makedonski poeti od prvata polovina na ⅩⅩ v., Kosta Racin. Negovata rodna kukja e pretvorena vo muzej. Veles e rodnoto mesto na prerodbenikot Jordan Hadji Konstantinov– DJinot, na Vasil Glavinov, na solunskite atentatori (t.n. Gemidjii). Vo gradot ima gimnazija, sredno hemisko uchilishte, nekolku osumgodishni uchilishta, dom na kulturata, teatar, kino, muzej, lokalna radiostanica, seizmoloshka stanica i medicinski centar so povekje oddelenija. LIT.: M. S. Filipovikj, Polozhaj i teritorijalni razvitak Velesa, „Glasnik Geografskog drushtva”, sv. ⅩⅩ i ⅩⅪ, Beograd, 1934–1935; Mitko Panov, Geografija na SR Makedonija, prirodni i sociogeografski karakteristiki, kn. I, Skopje, 1976. Al. St.
Кирилична верзија на написот
ВЕЛЕС