ANTICHKA MAKEDONIJA. Spored geografsko-etnichkite i istoriskite karakteristiki, AM go opfakjala severoistochniot del na Balkanskiot Poluostrov. Antichkite avtori ja opishuvaat kako planinska zemja, so golem broj reki, bogati polinja, shu-mi i ezera i so rudni bogatstva. Etnichkata i jazichnata granica pomegju makedonskata i helenskata teritorija na jug e: planinata Olimp, re-Stela na makedonski vojnik, kata Penej Isar Marvinci (Ⅱ v. pr.n.e.) (Peneios, Pencha) i bregot na Egejskoto More; na jugozapad granicata se dvizhi do planinata Pind (Pindos); zapadnata granica prodolzhuva po planinite od sharplaninskiot masiv (Jablanica, Korab, Deshat) sè do planinata Skard (den. shar Planina); severnata granica se spushta po padinite na planinata Jakupica, pominuva pomegju deneshnite gradovi Skopje i Veles i po rekata Pchinja izleguva na Osogovskite Planini, sè do planinata Rila; na istok granichnata linija zapochnuva od Pirin Planina do utokata na rekata Nestos (den. Mesta) vo Egejskoto More. Antichkite avtori Primorska Makedonija ja narekuvaat – Dolna Makedonija, a vnatreshniot planinski del – Gorna Make-Makedonski shtit, s. Bonche donija. Dolna Makedonija go opfakja centralniot del na Makedonija i se prostira megju rekite Haliakmon (Bistrica), Aksij (Vardar) i dolnite tekovi na Strimon (Struma) i Nestos (Mesta), so oblastite: Pierija, Botiaja, Almopija, Amfaksitida, Migdonija, Anatemunt, Botika, Krusida, Bisaltija, Krestonija, Pierida, Edonida i Eordaja. Gorna Makedonija gi opfakja oblastite: Timfaja, Paravaja, Elimeja, Dasaretida, Orestida, Linkestida, Pelagonija, Deriop, Pajonija, Parorbelija, Sintika i Odomantika. Od vladeenjeto na prvata makedonska dinastija Argeadi (Argeas e eponimniot heroj na Makedon) vo Ⅷ v. pr.n.e. zapochnuva shirenjeto na drzhavnata teritorija, koja gi obedinuva site etnosi (paleobalkanski populacii so indo-Karta na Antichka Makedonija do smrtta na Filip Ⅱ (336 g. pr.n.e.) evropsko poteklo) shto zhiveele na teritorijata na Antichka MaMakedonija vo vremeto na Aleksandar Ⅲ Makedonski kedonija: Brigi, Pajonci, Pelagonci, Linkesti, Engelani, Dasareti, Oresti, Eordai, Elimei, Botiajci, Pierijci, Almopi, Migdonci, Krestonci, Bisalti, Eordajci, Edoni i dr. pomali etnosi. Za Makedonija karakteristichni se: makedonskata basileja, monarhiskoto ureduvanje so nasleden vladetel i drzhavni institucii shto vladeat spored „makedonski zakoni“, makedonski obichai, obredi, so makedonski bozhestva, mitovi, kultovi i poseben makedonski jazik. Iminjata na makedonskite kralevi od dinastijata Argeadi se: Perdika I, Argaj, Filip, Aerop I, Alketa, Aminta I, Aleksandar I, Perdika Ⅱ, Arhelaj I, Orest, Aerop Ⅱ, Aminta Ⅱ, Pausanij, Aminta Ⅲ, Aleksandar Ⅱ, Ptolemaj Alorski, Perdika Ⅲ, Filip Ⅱ, Aleksandar Ⅲ, Filip Ⅲ, Aleksandar Ⅳ. Prvata kralska prestolnina bila Ajga (Vergina), vtorata prestolnina e Pela, koja so golemite gradezhni zafati vo vremeto na Filip Ⅱ (359–336) stanuva metropola na Balkanot. Makedonskata drzhava postignuva najgolem politichki, voen i ekonomski podem vo vremeto na Filip Ⅱ, a ekumensko znachenje (spored svojata golemina i mokj) vo vremeto na Aleksandar Ⅲ Makedonski (336–332). Po negovata smrt sè do rimskite osvojuvanja (334–168 g. pr. n.e.) Makedonija ja vladeat dijadosite i epigonite: Antipatar, Kasandar, Filip Ⅳ, Aleksandar V (t. n. Antipatridi), Demetrij I, Pir, Lizimah, Ptolemaj; po 277 g. pr.n.e. sledi poslednata makedonska dinastija Antigonidi: Antigon I Gonat, Demetrij Ⅱ, Antigon Doson, Filip Ⅴ i Persej. Po pagjanjeto pod rimska vlast (146 g. pr.n.e.) Makedonija stanuva rimska provincija. Makedoncite kako del od Rimskata Imperija sozdavaat novo opshtestvo: rimskite provincii gi upravuvaat rimski upravnici; novite gradovi dobivaat rimski vojnichki karakter (Skupi), a zhivotot na naselenieto se formira spored rimskiot praven sistem; se trasiraat novi komunikacii, se menuva etnografijata, se romanizira avtohtonoto naselenie; so prisustvoto na rimskite vojski, no i so chestite navleguvanja na novi narodi (Goti, Huni, Avari i Sloveni) se menuva etnichkiot sostav. Slovenskiot etnos kako najdominanten navleguva vo etnogenezata na Makedoncite, gi nametnuva slovenskiot jazik i kulturata, a hristijanstvoto shto se propoveda ushte od samiot pochetok (vo I v. n.e. Apostol Pavle vo Makedonija ima hristijanska misija), vo Ⅳ v. pr. n.e. stanuva glaven beleg na Makedoncite, prepoznatliv preku mnogubrojnite hristijanski baziliki. LIT: Herodotus, 4 Vols., Harvard Univeritdz Press, 1960; Thoucdzdides, 4 Vols., Harvard Universitdz Press, 1958; Justin, Filipovata istorija, prev. LJ. Basotova, Skopje, 2000; Arijan, Aleksandrovata anabasa, prev. M. Buzalkova, Skopje, 2000; Skopje, 1998; Hammond, The Macedonin State, Odjford, 1989; E. Petrova, Brigite, Skopje, 1996; N. Proeva, Studii za antichkite Makedonci, Skopje, 1997; Istorija na makedonskiot narod, I, Skopje, 2000; F. Papazoglu, Istorija na Helenistichkiot period, Skopje, 1995; M. Boshkoski, Iminjata na Makedonija i Makedoncite, Skopje, 2003; A. shukarova, Filip Ⅱ Makedonski i atinskite retori, Skopje, 2003. A. shuk. Makedonija – rimska provincija. Osnovana vo 148 g. pr.n.e., otkako Rimskite provincii na Balkanot so glavnite patishta Naseluvanjeto na Slovenite na Balkanot i vo Makedonija rimskiot legat Kvint Kaekilij Metel vo bitkata kaj Pidna go zadushil Prvoto makedonsko vostanie pod vodstvo na Filip Ⅵ Andrisk. Od 27 g. pr. n.e. pod senatorska uprava, vo periodot od 15 do 44 g.n.e. e pod uprava na carskiot legat, a potoa povtorno pod senatorska uprava. Go zazema najgolemiot del od juzhniot Balkanski Poluostrov, teritoriite na Kralstvoto Makedonija po tekot na rekite Haliakmon (Bistrica), Aksij (Vardar) i sredniot i dolniot tek na r. Strimon (Struma). Na ovie teritorii bile pridodadeni i teritoriite na Ilirija (deneshna Sredna Albanija), Severen Epir (denes Juzhna Albanija, Severozapadna Grcija). Na jug se granichela so provinciite Ahaja i Epir (po 106 g. n.e.), na istok so Trakija, a na sever so provinciite Dalmatija i Gorna Mezija. Glaven grad na provincijata bil Tesalonika (Solun), a drugi poznachajni gradovi bile: Epidamnos (Dirahion) i Apolonija – na ilirskiot breg; Lihnid, Herakleja i Stobi – vo Gorna Makedonija; Larisa, Dion i Pela – vo Dolna Makedonija i Tesalonika, Potidaja, Amfipol, Filipi, Neapol i Tasos na Halkidik – na trako-makedonskiot breg. Ekonomska baza za zhivotot bile plodnite polinja, kako i bogatite prirodni surovini, pred sè drvoto (koe se primenuvalo vo gradezhnishtvoto) i rudite. Negativna strana bila tranzitnata mestopolozhba vo centarot na Balkanot, preku koja pridobivkite od istochnite civilizacii se transferirale pri izgradbata na zapadnite civilizacii. LIT.: J. Sasel, Macedonia, Tabula Imperii Romani, K34, Ljubljana, 1976, 82-83; F. Papazoglu, Makedonski gradovi u rimsko doba, Skopje, 1957. V. L. Makedonija vo sredniot vek. Vo sredinata na I v. zapochnalo da se shiri hristijanstvoto. Apostolot Pavle osnoval hristijanski opshtini vo Filipi, Tesalonika i Verija. Vo Ⅵ i poch. na Ⅶ v. se naselile slovenskite pleminja (Verziti, Druguviti, Sagudati, Rinhini, Vajuniti, Strimonci i dr.), koi se izmeshale so starosedelcite i od niv gi prifatile civilizaciskite postiganja vo selskoto stopanstvo, zanaetchistvoto, gradezhnishtvoto i dr. Promeni nastanale vo toponimijata: najgolem del od naselbite, rekite, planinite dobile sloven-ski iminja (Bistra, Prilep, Izvor i dr.), eden del od iminjata Slovenite gi prilagodile na svojot jazik (Verija – Ber, Strimon – Struma, Skupi – Skopje i dr.), a del od iminjata gi prifatile od Makedonija kako del od kartata na Evropa (1766) starosedelcite (Opila, Opae, Openica, Taor, Bader, Teovo, Pelister, Pelagonija, Vapila, Sirula, Galik, Galichica i dr.). Oblastite naseleni od slovenskite pleminja za Vizantijcite pretstavuvale nezavisni knezhestva narekuvani Sklavinii, na chelo so plemenski vodachi. Vizantija potchinila del od Sklaviniite (Ⅶ i Ⅷ v.). Sklaviniite vo vnatreshnosta bile potchineti od Bugarite (po sred. na Ⅸ v.). Vo vremeto na bugarskoto vladeenje vo Makedonija se pojavilo bogomilstvoto – religiozno i socijalno dvizhenje protiv crkvata i drzhavata. Solunskite brakja sv. Kiril i Metodij ja sozdale slovenskata azbuka (sred. na Ⅸ v.) i pochnala da se razviva ranata slovenska pismenost i kultura vo Makedonija. So Kliment i Naum, preku Ohridskata knizhevna shkola, se razviBelasichkata bitka (minijatura spored Skilica, Ⅺ v.) la makedonskata srednovekovna prosveta i knizhevnost. Vo Ⅱ pol. na Ⅹ v. vo Makedonija bilo osnovano Samuilovoto Carstvo (969–1018) – najgolemata ranofeudalna drzhava na Balkanot. Carot Samuil (969–1014) ja obedinil cela Makedonija (osven Solun) i potchinil golem del od sosednite balkanski zemji. Po porazot vo Belasichkata bitka i po smrtta na carot Samuil (1014) makedonskata drzhava zaslabnala. Naslednicite Gavril Radomir (1014-1015) i Jovan Vladislav (1015–1018) ne uspeale da gi zap-rat vizantiskite napadi, pa po smrtta na Jovan Vladislav (1018) Makedonija bila zavladeana od Vizantija. Za osloboduvanje od vizantiskata vlast vo Ⅺ v. bile krenati vostanijata na Petar Deljan (1040–1041) i GJorgji Vojteh (1072–1073), koi, po pochetnite uspesi, bile zadusheni. Vo 80-tite godini na ⅩⅠⅠ v. blagorodnikot Dobromir Hrs ja otfrlil vizantiskata vlast i formiral nezavisna drzhavichka so centar vo Prosek, koja se odrzhala do pochetokot na ⅩⅤⅠⅠⅠ v. (1202). Vo prvata polovina na ⅩⅤⅠⅠⅠ v. za prevlast vo Makedonija vojuvale sosednite balkanski drzhavi: Skopje, Ohrid i Ber padnale pod bugarska vlast (1203), so centar vo Solun bilo formirano Solunskoto Latinsko Kralstvo (1204–1224). Vo Prosek se osamostoil blagorodnikot Strez (1207–1214), a vo Strumskata oblast (so centarot Melnik) se osamostoil blagorodnikot Slav (1207 – ok. 1230). Vo Makedonija vladeele: epirskiot car Teodor I Angel (1224–1246), Bugarite (od 1230), Nikejcite (1246–1259) i odnovo Vizantija (1261). Pred krajot na ⅩⅤⅠⅠⅠ v. srpskata drzhava go zavladeala severniot del: Skopje, Goren i Dolen Polog, Ovche Pole, Zletovo i Pijanec (1282), kako i Debar, Kichevo i Porechkata oblast (1284). Kralot Stefan Dushan za desetina godini (1334– 1345) ja osvoil cela Makedonija, osven Solun. Po negovata smrt (1355), koga srpskata drzhava zapochnala da se raspagja, vo Makedonija bile formirani nekolku nezavisni vladenija. Na teritoriite od Kostur do Prizren i od r. Vardar do albanskite planini se osamostoil Vol-kashin, koj bil krunisan za kral i sovladetel na carot Urosh (1365). Despotot Uglesha se osamostoil vo Serskata oblast (1365), pod negova vlast se naogjale teritoriite do Strumica i Melnik, so Sveta Gora. Do krajot na 60-tite godini na ⅩⅣ v. tie vospostavile hegemonija vo Makedonija. Po nivnoto zaginuvanje vo Marichkata bitka protiv Osmanliite (1371), vo Makedonija se izdignale sinot na Volkashina kralot Marko i brakjata Konstantin i Jovan Dragash. Drzhavata na kralot Marko, poznata i kako Prilepsko Kralstvo, kon krajot na 70-tite godini na ⅩⅣ v. se protegala na istok do oblasta Raec, na sever do Skopje, na zapad gi zafakjala Prespa, Demir Hisar, Poreche, Kichevskata oblast i Debar, a na jug do megjite na Pelagonija. Prilepskoto Kralstvo ja zadrzhalo svojata samostojnost do osvojuvanjeto na Prilep i Bitola od Osmanliite (1385), koga Marko ja priznal vrhovnata vlast na sultanot. Brakjata Jovan i Konstantin Dragash se osamostoile na teritoriite pomegju rekite Struma i Vardar, so prestolnina vo kjustendil. Po smrtta na Jovan (ok. 1380), Konstantin ja priznal vrhovnata vlast na sultanot. Vo pochetokot na 80-tite godini na ⅩⅣ v. zapochnalo osmanliskoto osvojuvanje na Makedonija; istochniot del so gradot Ser (1383), centralniot so SHtip, Veles, Prilep i Bitola (1385) i Skopje (1392). Po zaginuvanjeto na kralot Marko i Konstantin Dragash vo bitkata kaj Rovine (1395) Makedonija padnala pod direktna osmanliska vlast, osven Solun, kojshto bil osvoen podocna (1430). K. Adj. Makedonija vo vremeto na osmanliskoto vladeenje. Vo periodot megju Marichkata bitka (1371) i bitkata na Rovine (1395) Makedonija celosno potpadnala pod osmanliskata vlast. Vo novoto politichko ureduvanje hristijanite stanale gragjani od vtor red i ne gi uzhivale istite prava kako i muslimanite. Osnova na novoto ureduvanje bil t.n. timarsko-spahiski sistem shto se sostoel od dodeluvanje feudalni zemjishni lena (timari, zeameti i hasovi) vo zamena za ispolnuvanjeto na voenite obvrski. Vo pochetokot imalo i hristijani-timarioti, koi postepeno ischeznale. Zemjata ja obrabotuvalo feudalno zavisnoto naselenie – hristijani i muslimani, poznati pod imeto raja, koe od ⅩⅤⅠⅠ v. gi oz-nachuvalo glavno hristijanite. Tie bile dolzhni da im davaat danoci i na feudalniot gospodar i Osmanliskite osvojuvanja na balkanskite zemjiSrpskata drzhava od 1170&1350 godina Sceni od sekojdnevniot zhivot & freski vo crkvata „Sv. Atanasij Aleksandriski“ vo s. ZHurche, Demirhisarsko (1622) na drzhavata i ne mozhele slobodno da raspolagaat so svojata zemja. Stopanstvoto imalo naturalen karakter i selanecot gi zadovoluval svoite potrebi zanimavajkji se so zemjodelstvo i so stocharstvo. Gradovite, po kratkotrajniot zastoj, dozhiveale ekspanzija so brz razvoj na zanaetchistvoto i trgovijata vo niv. Promeni nastanale i vo demografskata struktura na naselenieto. Preku kolonizacija vo Makedonija bile naseleni turski nomadski stochari, pred sè Juruci, od Mala Azija. Vo ⅩⅤⅠ v. bile sozdadeni Solunskiot i Ovchepolskiot juruchki sandjak, a nivniot broj dostignal okolu 140.000 lica. Po proteruvanjeto od SHpanija (1492) i od Portugalija (1497) se doselilo vo Makedonija i brojno evrejsko naselenie. Demografskite promeni bile predizvikani i od procesot na islamizacijata. Taa zapochnala vo ⅩⅤ v., a najsilniot bran se sluchil vo vtorata polovina na ⅩⅤⅠ v., koga procentot na islamiziranite hristijani po gradovite iznesuval 25% od gradskata populacija, dodeka vo selata samo 3%. Islamizacijata prodolzhila i vo narednite vekovi, zasiluvajkji se osobeno vo voenite godini. Pravoslavnata Ohridska arhiepiskopija, i pokraj golemite zagubi shto gi pretrpela, prodolzhila da funkcionira i po osvojuvanjeto. Sè do nejzinoto ukinuvanje vo 1767 g. taa bila nositel na narodnata kultura i duhoven zashtitnik na hristijanite. Promenite vo zemjishnite odnosi i voveduvanjeto na chifligarskiot sistem go zasililo ajdutskoto dvizhenje i predizvikalo reakcija na hristijanskoto naselenie. USHTE vo 1564/65 g. vo Mariovo i vo Prilep bile krenati prvite buni, a vo esenta 1689 g. izbuvnalo Karposhovoto vostanie. Zadushuvanjeto na vostanieto i stravot od represalii predizvikale iseluvanje na hristijanskoto naselenie od Severna Makedonija. Na nivno mesto bile naseleni doselenici od Albanija, so shto zapochnalo menuvanjeto na etnichkiot sostav na naselenieto vo ovoj del na Makedonija. Slabata centralna vlast i anarhijata vo Imperijata ovozmozhile vo vtorata polovina na ⅩⅤⅠⅠⅠ v. vo pogolemiot del od Makedonija lokalnata vlast da ja prigrabat mokjni begovi (pretezhno od albansko poteklo), koi dejstvuvale nezavisno od centralnata vlast. Polozhbata na rajata stanuvala sè poteshka i poradi dejstvuvanjeto na krdjaliite, voeni dezerteri, shto zdruzheni vo golemi bandi gi napagjale selata i gradovite. Reformite vovedeni vo Imperijata po 1839 g. znachele postepeno podobruvanje na sostojbata na nemuslimanite, koi, formalno, stanale ramnopravni so muslimanite. Vo Makedonija doshlo do zgolemuvanje na stopanskiot razvoj, bila izgradena zheleznica, se vospostavile telegrafski i telefonski linii, a trgovijata, posebno megjunarodnata, dozhiveala ekspanzija. Hristijanite bile poprisutni vo stopanstvoto i vo trgovijata, uchestvuvajkji i vo lokalnata gradska vlast. Bila sprovedena i teritorijalna reforma, so koja bile formirani trite vilaeti: Solunskiot, Bitolskiot i Kosovskiot. Iako po Rusko-turskata vojna (1877–1878) doshlo do povtorno vloshuvanje na ekonomskata i politichkata situacija, vekje bil sozdaden bogat hristijanski gra-Karta na Makedonija (1770) Zoran Rizovski: Dimitar Popgeorgiev-Berovski gjanski sloj i intelektualna elita, koi pochnale da gi artikuliraat svoite politichki i nacionalni interesi, so shto zapochnalo nacionalnoto dvizhenje na makedonskiot narod za osloboduvanje. LIT: Istorija na makedonskiot narod, Ⅱ. Makedonija pod turska vlast (od ⅩⅣ do krajot na ⅩⅤⅠⅠⅠ vek), redaktor d-r Aleksandar Stojanovski, Skopje, 1998; Aleksandar Matkovski, Otporot vo Makedonija, I-Ⅳ, Skopje, 1983; Aleksandar Stojanovski, Gradovite vo Makedonija od krajot na ⅩⅣ do ⅩⅤⅠⅠ vek. Demografski istrazhuvanja, Skopje, 1981; istiot, Makedonija vo turskoto srednovekovie (od krajot na ⅩⅣ – pochetokot na ⅩⅤⅠⅠⅠ vek), Skopje, 1989; istiot, Makedonija pod turskata vlast. Statii i drugi prilozi, Skopje, 2006. Dr. GJ. Makedonija vo osmanliskiot period od 60-tite godini na ⅩⅠⅩ vek do Balkanskite vojni. So prerodbenskoto dvizhenje, prosvetnokulturnite i crkovnite borbi po sredinata na ⅩⅠⅩ v. bilo apsolvirano prashanjeto na sopstvenata nacionalna identifikacija na makedonskiot narod. Vo 60-tite i 70-tite godini zapochnal procesot na revolucionernoto organiziranje so pojavuvanje i dejstvuvanje na zagovornichki revolucionerni kruzhoci, ponekade narekuvani komiteti. Solunskiot Taen makedonski revolucioneren komitet, osnovan od Dimitar Pop-georgiev-Berovski (1874), go organiziral i go izvel Razlovechkoto vostanie, koe zapochnalo vo Maleshevsko (8–20. Ⅴ 1876). Vostanicite, predvodeni od Berovski, go oslobodile s. Razlovci, kade shto bila vospostavena mesna makedonska vlast. Ottamu vostanicite prodolzhile kon drugite naseleni mesta vo Maleshevsko i Pijanechko. Ogranicheni akcii imalo i vo Kochansko, SHtipsko i Radovishko. Pred da dobie poshiroki razmeri, vostanieto bilo zadusheno. Razlovechkoto vostanie bilo avtohtono, avtonomno organizirano i vodeno bez nadvoreshni vlijanija i bez meshanje na nadvoreshni faktori, so jasno postavena cel: osloboduvanje i sozdavanje samostojna makedonska drzhava. Toa e posvedocheno so vostanichkoto zname kako simbol na makedonskata drzhavnost, kako i vo narodnite pesni. Na Carigradskata konferencija (23. ⅩⅠⅠ 1876 – 20. I 1877) makedonskoto prashanje ne dobilo poseben tretman, iako imalo predlog Evropska Turcija da se podeli na dve samostojni edinici: Makedonija (so prestolnina vo Sofija) i Bugarija (so prestolnina vo Trnovo). Vo preliminarniot Sanstefanski miroven dogovor pomegju Rusija i Osmanliskata Imperija (19. Ⅱ /3. Ⅲ 1878) ruskata diplomatija nametnala sozdavanje golema bugarska avtonomna drzhava so prisoedinuvanje na najgolemiot del od Makedonija. Na Berlinskiot kongres (1/13. Ⅵ – 1/13. Ⅶ 1878) toj dogovor bil anuliran i bilo resheno Makedonija da ostane vo sostavot na osmanliskata drzhava, koja bila obvrzana (so chl. 23 od Berlinskiot dogovor) na upravna decentralizacija i davanje avtonomen status za Makedonija (pod imeto Rumelija) vrz osnova na organski statut kako onoj za ostrovot Krit (1868). Kresnenskata Klisura Kresnenskoto vostanie (1878–1879), pod vodstvo pak na Dimitar Pop-georgiev-Berovski, bilo organizirano i vodeno spored nacionalnoosloboditelna i drzhavotvorna programa. Vo vostanieto zele uchestvo vostanici i dobrovolci od 32 okolii, 163 naseleni mesta vo Makedonija. Bila sozdavana makedonska vostanichka vojska so shtab rakovoden od shtaben na-Kartografski proekt za Balkanot na Carigradskata konferencija (1876/77) Promenite na Balkanot po Berlinskiot kongres Damjan Gruev Boris Sarafov Anastas Lozanchev Zdruzhenite cheti na Pando Kljashev i Vasil CHakalarov (1903) chalnik. Na oslobodenata teritorija bila vospostavena samobitna makedonska revolucionerna voeno-vostanichka vlast, izgradena vrz osnova na obichajnoto pravo. Vostanichkoto rakovodstvo se opredelilo za nezavisni nadvoreshni odnosi, vo prv red so sosednite drzhavi. Po zadushuvanjeto na Kresnenskoto vostanie makedonskoto osloboditelno dvizhenje se izrazilo so vostanichkoto razdvizhuvanje vo Severoistochna Makedonija (vo Kumanovsko-Kratovsko-Krivopalanechko), so dejstvuvanje na cheti (1879–1881) vo centralniot, jugoistochniot (Seres, Drama) i jugozapadnot del (Ostrovsko, Kostursko i Lerinsko) i so akciite na Makedonskata liga za osloboduvanje na Makedonija (1879–1880), Nacionalnoto sobranie i Privremenata vlada na Makedonija (1880–1881). Privremenata vlada objavila Manifest so povik za prodolzhuvanje na osloboditelnata borba za sozdavanje samostojna drzhava ili avtonomna drzhavnost vo ramkite na osmanliskata drzhava, a sozdala i Ustav na makedonskata drzhava (1880). Dvete politichki pretstavnishtva nastapile so legitimni baranja za primena na chl. 23 od Berlinskiot dogovor za Makedonija. Makedonskata revolucionerna organizacija (MRO), osnovana vo Solun (23. DJ / 4. Ⅺ 1893), podocna pod operativno rakovodstvo na Goce Delchev – ideologot i strateg na makedonskata osloboditelna borba, go podgotvila novoto oruzheno osloboditelno i drzhavotvorno makedonsko vostanie vo pochetokot na ⅩⅩ v. Zaginuvanjeto na Delchev (4. Ⅴ 1903) go zabrzalo krevanjeto na vostanieto, koe zapochnalo na Ilinden, 2. Ⅷ 1903 g. Vostanieto go rakovodel Glavniot shtab (Damjan Gruev, Boris Sarafov i Anastas Lozanchev) preku reonskite gorski shtabovi. Najsilno bilo vo Bitolskiot revolucioneren okrug. So ofanzivni dejstva bile oslobodeni i pogolemi naseleni mesta (Krushevo, Klisura i Neveska). Na oslobodenata teritorija bila sozdadena makedonska revolucionerna vlast. Vo drugite revolucionerni okruzi dejstvuvale vooruzheni cheti so napadi na strategiski objekti i na pomali edinici na osmanliskata vojska. Vo uslovi na neprijatelsko okruzhuvanje od sosednite balkanski drzhavi i so silna poddrshka na Vladata na osmanliskata drzhava od evropskite Golemi sili za brzo zadushuvanje na vostanieto, po nekolkumesechni iscrpuvachki zhestoki borbi so ogromnata moderno vooruzhena osmanliska redovna vojska i bashibozuk, Glavniot vostanichki shtab naredil zapiranje na vostanichkite dejstva so cel da se poshtedi narodot i da se zachuvaat silite i kadrite za pro-dolzhuvanje na borbata za osloboduvanje i sozdavanje makedonska drzhava vo popovolni vnatreshni uslovi i megjunarodna konstelacija. Evropskite golemi sili bile prisileni da interveniraat. Se zafatile za sproveduvanje reformi (1903–1908), vrz osnova na t.n. Mircshtegska programa, ne za razreshuvanje na makedonskoto prashanje, tuku za osovremenuvanje na osmanliskiot rezhim za smiruvanje na Makedonija. Balkanskite drzhavi Bugarija, Grcija i Srbija zapochnale otvorena agresija vrz Makedonija so ufrluvanje vooruzheni cheti za da podgotvuvaat teren za nejzina okupacija i podelba. Srbija i Bugarija potpishale Dogovor za sojuz (Belgrad, 30. Ⅲ / 11. Ⅳ 1904), so koj ja usoglasile svojata politika sprema Makedonija. Vo april 1905 Grcija $ predlozhila na Bugarija spogoduvanje za podelba na Makedonija. Po Revalskata sredba na suverenite na Rusija i Anglija i navestenata avtonomija na Makedonija i poradi toa pojavata na Mladoturskata revolucija (1908) bilo odlozheno spogoduvanjeto na trite balkanski drzhavi. Na 29. Ⅱ / 13. Ⅲ 1912 g. Bugarija i Srbija skluchile dogovor za sojuz, so taen dodatok za podelba na Makedonija. Potoa i Bugarija i Grcija skluchile dogovor (16. / 29. Ⅴ 1912), so shto bil sozdaden troen, a so pristapuvanjeto i na Crna Gora, chetvoren balkanski sojuz za vojna protiv Otomanskoto Carstvo za osvojuvanje na negovite vladenija na Balkanot i za podelba na Makedonija. Makedonija od Balkanskite do Vtorata svetska vojna (1912–1941). Prvata Balkanska vojna pochnala na 18 okt., a na 4. ⅩⅠⅠ 1912 g. bilo potpishano primirjeto. Makedoncite se borele vo sostavot na vojskite na trite balkanski drzhavi. Odredot na Jane Sandanski i vooruzhenite cheti vo zadninata na otomanskata vojska samostojno oslobodile povekje naseleni mesta i organizirale svoja vlast do pristignuvanjeto na sojuznichkite armiski edinici. Se borele za osloboduvanje i za samostojna drzhava Makedonija, javno deklarirano od Sandanski po vleguvanjeto so negoviot odred vo Solun, zaedno so edinicite na bugarskata i na grchkata vojska. No Makedonija bila vekje okupirana od armiite na Grcija, Srbija i Bugarija. Zapochnala akcija (predvodena od Dimitrija CHupovski, Petar Poparsov i dr.) za organiziran otpor i za isprakjanje makedonska delegacija vo Pariz i vo London za da bara od pretstavnicite na Evropa na Mirovnata konferencija priznavanje na pridonesot na makedonskiot narod kako voju-Prvite Memorandumi od opolnomoshtenata Makedonska kolonija vo S.-Peterburg (1. Ⅲ 1913 i od 7. Ⅵ 1913) vachka strana i sojuznik vo vojnata, za sozdavanje samostojna drzhava. Okupatorskite sili go zadushile otporot vo Makedonija. Makedonskata kolonija vo Rusija (opolnomoshtena od Opshtomakedonskata konferencija vo Veles) pobarala od Mirovnata konferencija (Memorandum, 1. Ⅲ 1913) da se odrzhi Konstitutivno sob-Makedonija po Bukureshkiot dogovor (1913) Solun. Istoto baranje bilo upateno i do vladite i javnoto mislenje vo balkanskite drzhavi-okupatorki (Memorandum, 7. Ⅵ 1913). Megjutoa, so Bukureshkiot dogovor (10. Ⅷ 1913) Makedonija bi-la podelena. Grcija go dobila Egejskiot, Srbija Vardarskiot del, a na Bugarija $ bil ostaven Pirinskiot del na Makedonija. Podocna i novata drzhava Albanija dobila mal del. Taka podelen, makedonskiot narod bil pod-lozhen na nasilna denacionalizacija i asimilacija. Po zapochnuvanjeto na Prvata svetska vojna Makedonskata kolonija vo Rusija pobarala od antantinite sili (avg. 1914 i juni 1915) avtonomna i obedineta drzhava Makedonija. Vodechkite drzhavi od dvata protivnichki voeni sojuzi na Makedonija gledale kako na sredstvo za pridobivanje na Bugarija. Vo oktomvri 1915 g. Bugarija vlegla vo vojnata protiv Srbija i po okupacijata vo Vardarskiot del na Makedonija vospostavila svoja vlast. Voenite dejstva na silite (1.200.000 vojnici) od dvata neprijatelski sojuza vo Makedonija ostavile katastrofalno razorni posledici. So vojnata odnovo bilo aktualizirano i makedonskoto prashanje. Pred krajot na 1916 i vo pochetokot na 1917 g. Germanskata komanda predlozhila proekt za sozdavanje avtonomna makedonska drzhava. Proektot bil otfrlen od Aleksandar Protogerov i Todor Aleksandrov, so izjava na prviot deka Makedonija bila bugarski nedeliv del od „obedineta Bugarija“. I Velika Britanija i Francija (po prevratot vo Rusija) go reaktivirale prashanjeto za Makedonija. Za pridobivanje na Bugarija ranie za sozdavanje nezavisna dr-Obezdomeni Makedonki vo vojnite (1913) zhava Makedonija, so centar vo Makedonskiot front (1915-1918) za separaten mir predviduvale da $ go otstapat Vardarskiot del na Makedonija do r. Vardar, alternativno Makedonija da se organizira kako avtonomna drzhava pod protektorat na edna od golemite sili ili prashanjeto da se reshava vo ramkite na proektiranata drzhava na jugoslovenskite narodi. Grcija i Srbija zhestoko se sprotistavile na problematiziranjeto na nivnite predvoeni granici vo Makedonija i nastapile so no-vi teritorijalni baranja. Se aktivirale i makedonskite nacionalni organizacii i drushtva vo stranstvo. Makedonskiot Pochetokot na publikuvanata Programa na MRK vo Petrograd („Volя Naroda“, 18. Ⅵ 1917) revolucioneren komitet vo Petrograd na chelo so D. CHupovski (1917) povikal za sozdavanje „Balkanska Federativna Demokratska Republika“ so obedineta Makedonija kako oddelna ramnopravna republika. I makedonskite drushtva vo shvajcarija barale obedinuvanje na Makedonija vo samostojna makedonska drzhava so centar vo Solun. Na krajot na vojnata Egejskiot del na Makedonija bil reokupiran od Grcija, a Vardarskiot od Srbija. Pred i vo vremeto na Versajskata mirovna konferencija Privremenoto pretstavnishtvo na poraneshnata Revolucionerna organizacija, Generalniot sovet na makedonskite drushtva vo shvajcarija, Makedoncite vo Carigrad i dr. barale osloboduvanje na Makedonija i sozdavanje samostojna drzhava za traen mir na Balkanot, no Izvrshniot komitet na makedonskite bratstva vo Bugarija od Mirovnata konferencija pobaral cela Makedonija da se prisoedini kon Bugarija. Makedonskoto prashanje na Mirovnata konferencija bilo razgleduvano samo vo Komitetot za novi drzhavi (juli 1919), separatno za delot od Makedonija vo Kralstvoto na Srbite, Hrvatite i Slovencite. Italijanskata delegacija se zastapila za davanje avtonomija, no se sprotistavila francuskata delegacija. Mirovnata konferencija usvoila chetvorna podelba na Makedonija pomegju Grcija, Kralstvoto na Srbite, Hrvatite i Slovencite, Bugarija i Albanija. Na Grcija $ bil potvrden Egejskiot del na Makedonija, na Bugarija Pirinskiot del (bez Strumichko, sega dodeleno na Srbija), na Kralstvoto SHS Vardarskiot (proshiren so Strumichko), a na novata albanska drzhava $ bilo dodeleno teritorijalno proshiruvanje vo Makedonija po dolzhinata na celata granichna linija od oblasta Gora na sever do Gorichko (Korchansko) na jug (kako kompenzacija za Kosovo). Grcija izdejstvuvala odredba vo Mirovniot dogovor za razmena na malcinstvata so Bugarija. Po potpishuvanjeto na Konvencijata (17. Ⅺ 1919) taa sprovela iseluvanje na makedonskoto pravoslavno i islamizirano naselenie i koloniziranje na Egejskiot del na Makedonija so grchko. Vo Vardarskiot del na Makedonija se sproveduvala srpska kolonizacija. Ekonomski upropasten i podelen, makedonskiot narod bil pod-lozhen na sistematska denacionalizacija i asimilacija, sproveduvana od vladejachkite rezhimi preku represivniot drzhaven aparat, instituciite i teroristichkite zdruzhenija i organizacii. Vnatreshnite podelbi i idejnopolitichkite konfrontacii se zasilile. Privremenoto pretstavnishtvo vo Sofija, kako reprezent na poraneshnoto makedonsko osloboditelno dvizhenje, se raspadnalo. Makedonskite komunisti formirale Emigrantski komunistichki sojuz (1920) vo ramkite na BKP(t.s.). Makedonskite federalisti osnovale Makedonska emigrantska federativna organizacija (1921), a poraneshnite uchesnici vo makedonskoto revolucionerno osloboditelno dvizhenje ja osnovale Ilindenskata organizacija (1920). Todor Aleksandrov, Aleksandar Protogerov i Petar CHaulev pak ja obnovile dejnosta na predvoenata VMORO pod ime VMRO (1920) vo Pirinskiot del na Makedonija, so sestrana poddrshka od bugarskite monarhistichki i od visokite voeni krugovi za obezbeduvanje legalitet za revizionistichko-revanshistichkata politika. VMRO zela aktivno uchestvo vo soboruvanjeto na vladata na Aleksandar Stamboliski i se presmetuvala so politichkite oponenti od makedonskite polititichki organizacii. Vo 1924, so zastapuvanje na Dimitar Vlahov i so posredstvo na KI, bil postignat dogovor za obedinuvanje na makedonskite politichki organizacii, potvrdeno so Majskiot manifest. Na 1 av-gust vodachite na VMRO Aleksandrov i Protogerov reterirale. Nivnoto megjusebno sopernishtvo dovelo do vnatreshni sudiri i megjusebni likvidacii. Po ubistvaUstavot na VMRO(Obedineta) (1925) ta vo vremeto na Septemvriskoto vostanie i po ubistvoto na Todor Aleksandrov (31. Ⅷ 1924), sledele mnogubrojni ubistva na istaknati makedonski revolucioneri i komunisti. Intelektualna Evropa bila zgrozena. Poznati pisateli i vlijatelni opshtestvenici barale zapiranje na politichkite ubistva. VMRO pod vodstvo na Ivan Mihajlov prodolzhila da dejstvuva za kauzata na bugarskata drzhavna politika. Finansirana od bugarskata drzhava, od Italija i so sredstvata shto prisilno gi sobirala od makedonskiot narod vo Pirinskiot del na Makedonija (preku instaliraniot paralelen aparat), pod deklariranata deviza borba za avtonomija na Makedonija, ufrluvala vo Vardarskiot del na Makedonija (incidentno i vo Egejskiot del) vooruzheni cheti shto izvrshuvale diverzii i atentati. Na nadvoreshno-politichki plan VMRO so peticii do Drushtvoto na narodite i do drugite megjunarodni organizacii barala malcinski prava za bugarskoto naselenie vo Makedonija pod vlasta na Jugoslavija i na Grcija. Vo 1935 g., koga VMRO stanala prechka za Bugarija vo odnosite so Jugoslavija, bila zabraneta i ekspresno likvidirana. Makedonskite revolucionerni sili se obedinile vo 1925 g. vo VMRO(Ob) organizirana da prerasne vo masovno revolucionerno nacionalno dvizhenje na celata teritorija na Makedonija za obedinuvanje i osloboduvanje na makedonskiot narod vo samostojna drzhava vo edna Balkanska Federacija. Vo Vardarskiot del na Makedonija VMRO(Ob) bila osnovana so deviza za samostojna borba za nezavisna Makedonija (mart 1926). Deklaracija na VMRO(Ob) (1925) zacijata bilo namaleno, a do krajot na 1935 g. i zapreno. Vo mart 1934 g. bila organizirana VMRO(Ob) i vo Egejskiot del na Makedonija, so centar vo Solun. Po priznavanjeto na posebnosta na makedonskata nacija od Kominternata (11. Ⅱ 1934), Centralnoto rakovodstvo na VMRO (Ob) ja zasililo dejnosta za afirmacija na makedonskata nacionalna posebnost i borbata za osloboduvanje i obedinuvanje na makedonskiot narod vo samostojna makedonska drzhava. Za zapiranje na dejnosta na VMRO(Ob) vo Bugarija nejzinite chlenovi bile progonuvani, apseni i osuduvani. Na sudskite procesi (1934–1936) tie otvoreno ja deklarirale svojata makedonska nacionalna pripadnost. Vo Pirinskiot del na Makedonija na VMRO(Ob) $ bil zadaden tezhok udar i po 1936 g. nejzinata dejnost zaprela. Dejstvuvanjeto na VMRO(Ob) vo Egejskiot del na Makedonija bilo prekinato so progonite od dikta-Rezolucija za makedonskoto prashanje na KI i VMRO(Ob) (Moskva, 23. Ⅱ 1934) torskiot rezhim na Metaksas (po avgust 1936). Vo Vardarskiot del na Makedonija se pojavilo novo Makedonsko narodno dvizhenje (MANAPO) so svoja nacionalna i politichka programa i so organizirana dejnost (1936–1939) za priznavanje na posebnosta na makedonskiot narod vo federativno uredena Jugoslavija i so status na samostojna politichka edinica. Dvizhenjeto ne uspealo da se odrzhi poradi slabostite vo organiziranjeto i rakovodenjeto, no i poradi direktivata od Kominternata za zadrzhuvanje na versajskite granici na Balkanot i za sozdavanje edinstven antifashistichki front. Makedonskite komunisti go prifatile separatnoto vodenje na borbata pod rakovodstvo na KPJ, BKP i KPG. LIT.: Dokumenti za borbata na makedonskiot narod za samostojnost i za nacionalna drzhava, 1 i 2, Skopje, 1981; Blazhe Ristovski, Istorija na makedonskata nacija, Skopje, 1999; Programata na Makedonskiot revolucioneren komitet vo Petrograd od 1917 godina za Balkanska No so progoni, apsenja i sudski CHlenovi na MANAPO vo Ohrid (1938) procesi dejstvuvanjeto na Organifederativna demokratska republika (Prilog kon prouchuvanjeto na idejata za Balkanska federacija vo makedonskoto revolucionerno dvizhenje), „Istorija“, 1, Skopje, 1971; zb. Makedonija vo vojnite 1912-1918, Skopje, 1991; VMRO (Obedineta) dokumenti i materijali. Izbor, redakcija i komentar Ivan Katardjiev, 1, Skopje, 1991, 2, 1992. M. Min. Agrarnite reformi vo Makedonija (1918&1953) & vo tekot na minatiot vek bile izvrsheni dve agrarni reformi. Prvata agrarna reforma bila sprovedena vo periodot megju dvete svetski vojni (1918–1941). Objekt na ovaa agrarna reforma bile slobodnite i napushtenite imoti (obrabotliva zemja, utrini i shumi vo drzhavna i opshtinska sopstvenost i sl.) i imotite shto kje ostanele slobodni po parceliziranjeto na krupnite imoti. Nasproti vetuvanjata na agrarnite vlasti i na rezhimot deka agrarnite interesenti kje gi dobijat nazad svoite imoti besplatno, zemjodelskite proizvoditeli za seto vreme na dvaeset i trigodishniot period megju dvete svetski vojni dobivale samo prazni vetuvanja, bile drzheni vo celosna neizvesnost i od strana na politichkite partii, drzhavnata vlast i rezhimot bezochno bile manipulirani i polzuvani pri izbornite kampanji. Agrarnata reforma bila sproveduvana neplanski, neorganizirano i bez vistinski uvid vo postojniot zemjishten fond. Bivshite sopstvenici nezakonski gi prodavale imotite, najchesto na poimotnite selani, na shpekulanti, na drzhavni sluzhbenici i na drugi lica shto ne se zanimavale so zemjodelstvo. Vo mnogu sluchai agrarnite komisii svoevolno gi ogranichuvale imotite na makedonskite selani i zemjata im ja dodeluvale na kolonistichkite semejstva, koi od drugite kraishta na Kralstvoto Jugoslavija bile naseluvani vo ovoj del na Makedonija. Celite na agrarnata reforma – obezbeduvanje na selanite so zemja, sozdavanje povolna posedovna struktura i unapreduvanje na zemjodelskoto proizvodstvo – ne bile postignati. Osnovna cel na agrarnata reforma od 1945–1953 g. bilo „da se zadovolat socijalnite baranja na siromashnoto selanstvo kako najmasoven opshtestven sloj“. Posebna uloga vo sproveduvanjeto na agrarnata reforma imale mesnite agrarni komisii. Ovie komisii bile izbirani na selskite sobiri, koi pretstavuvale eden vid sobranija na site zainteresirani polnoletni mazhi od domakjinstvata vo seloto kade shto imalo zemja za eksproprijacija. Objekt na eksproprijacija bile imotite na krupnite zemjishni sopstvenici, imotite na kolonistichkite semejstva naseleni vo Vardarskiot del na Makedonija vo periodot megju dvete svetski vojni, imotite na bankite, pretprijatijata i na akcionerskite drushtva, imotite na crkvite i manastirite, posedite na pripadnicite od germanska nacionalnost shto sorabotuvale so okupatorot i konfiskuvanite imoti na site lica shto bile proglaseni za
Кирилична верзија на написот
АНТИЧКА МАКЕДОНИЈА