MAKEDONSKI SREDNOVEKOVNI DINASTII – po vostanijata na komitopulite (David, Aron, Mojsej i Samuil) protiv Bugarija (969) i protiv Vizantija (976), Samuil se osloboduva od svoite brakja i ja osnovuva Samuilovata dinastija. Krunisan e za car vo prestolniot grad Prespa (ok. 999/1000). Po negovata smrt (1014), na tronot doagja sin mu Gavril Radomir (1014– 1015), no e ubien od sinot na Arona Jovan Vladislav (1015–1018), po chija smrt caricata Marija i semejstvoto mu se predavaat na Vasilij Ⅱ. CHlenovite na carskata dinastija se rasprateni vo vizantiskite provincii. Podocna sinot na Gavril Radomir, Petar Deljan, kako vodach na vostanie (1040/41), e proglasen od narodot za car. Kako pretendent se javuva i Alusijan, sinot na Jovan Vladislav. Vo vostanieto (1072/73) na chelo so GJorgji Vojteh za car e proglasen Konstantin Bodin, sin na zetskiot vladetel Mihail, potomok preku Samuilovata kjerka Kosara. Rodonachalnik na Mrnjavchevata dinastija e kralot Volkashin (1365–1371). Se spomnuva kako zhu-pan vo Prilepskiot kraj (1350), podocna e proglasen za kral (1365) i sovladetel na carot Urosh I. Negoviot brat despotot Uglesha ja upravuva oblasta so sedishte vo Serez. Postoenjeto na brat Gojko ne e potvrdeno. Brakjata Mrnjavchevci zaginuvaat vo bitkata protiv Turcite na r. Marica (26. Ⅸ 1371). Vlasta ja nasleduvaat Volkashinovite sinovi Marko, Ivanish, Andrijash i Mitrash, a na prestolot doagja prvorodeniot kral Marko (1371–1395), po chija smrt Makedonija napolno potpagja pod turska vlast. IZV. i LIT.: V. R. Rozen, Imperator VasiliŸ BolgaroboŸca. Izvlecheniя izÍ l‹topisi œhii Antiohijskago, SanktpeterburgÍ, 1883; V. N. Zlatarski, Zapadnata bÍlgarska drzhava do provÍzglasяvaneto na Samuila za carя, I, „Makedonski pregled“, Ⅱ, 1, Sofigj, 1926, 7–8; Bozhidar Prokiђ, Postanak jedne slovenske care-vine, „Glas“, LDJDJVI, Beograd, 1908, 213224; Jadran Ferluga, Le soulivment des Comitopoules, „Zbornik radova Vizantoloshkog instituta“, Ⅸ, Beograd, 1966, 75-84; Stjepan Antoljak, Vistinata za vostanieto na komitopulite, Srednovekovna Makedonija, I, Skopje, 1983, 604-610; Vangelija Despodova, Grobot na Presijan, vnukot na car Samoil, se naogja vo Mihalovce, Slovachka?, „Slavica Slovaca“, 29–1, Bratislava, 1994, 16–23; P. Sreђkoviђ, Putnichke slike. Slika 2. Familijarna grobnica Mrnjavcheviђa, „Glasnik SUD“, Beograd, 1878, 223–224; Bozhidar Prokiђ, Jovan Skilica kao izvor za istoriju maђedonske slovenske drzhave, „Glas SKAN“, LDJDJDJIV, Beograd, 1910; shlÝomberzhe, Car SamuilÍ i VasiliŸ Ⅱ, Sofiя, 1943; Konstantin Jirechek, Srpski car Urosh, kralj Vukashin i Dubrovchani, Zbornik Konstantina Jirecheka, I, Beograd, 1959, 341–385; Rade Mihaljchiђ, Car i kralj: neuspeshno savladarstvo, Istorija srpskog naroda, I, Beograd, 1981, 588-589; Lazar Mirkoviђ, Mrnjavcheviђi, „Starinar“, Ⅲ (1924–1925), Beograd, 1925, 11–26; Blazhe Ristovski, Kralot Marko posledniot suveren na Makedonija, zb.: Kralot Marko vo istorijata i vo tradicijata, Prilep, 1997, 7–22; S. Pirivatriђ, Samuilova drzhava. Obim i karakter, Beograd, 1998; Biljana Ristovska-Josifovska, The Name of the Ddznastdz Mrnjavchevi and the Title of the King Marco in the Historical Sources. Tradition and Historiographdz, „Balkanistic Forum“, 1–2–3, Blagoevgrad, 2002, 194–199; –, Avtohtoni srednovekovni dinastii vo Makedonija (DJ–ⅩⅣ vek), „Balcanoslavica’“, 30–31, 2002, 165–182.; istata, GJorgjija M. Pulevski i Krste P. Misirkov za vladeenjeto na Mrnjavchevci, zb.: „Deloto na Krste Misirkov“. Zbornik od Megjunarodniot nauchen sobir po povod stogodishninata od izleguvanjeto na knigata „Za makedonckite raboti“, I, MANU, Skopje, 2005, 34–365. B. R.-J.
Кирилична верзија на написот
МАКЕДОНСКИ