KUMANOVO – grad vo severniot del na RM so 78.602 zh. (2002 g.). Se naogja vo sredishniot del na Kumanovsko Pole (ZHegligovo), od dvete strani na Kumanovska Reka, na nadmorska visina od okolu 330 m. Zafakja povrshina od 1886 ha. Ima umereno-kontinentalna klima so prosechna godishna temperatura na vozduhot od 11,8°C i prosechno go-dishno kolichestvo vrnezhi od 543 mm. Pretstavuva znachaen soobrakjaen jazol vo severniot del na RM. Niz nego vodi megjunarodniot pat E–75 i megjunarodna zheleznichka linija, koi na sever go povrzuvaat so dolinata na Morava, a na jug so dolinata na Vardar. Sovremena soobrakjajnica vodi i kon istok i go povrzuva so Kriva Palanka i Sofija, a takva soobrakjajnica postoi i kon jugoistok kon Sveti Nikole i SHtip. Kako naselba se spomnuva ushte vo ⅩⅣ v. Imeto najverovatno poteknuva od plemeto Kumani, dojdeni od Kavkaz (rekata Kuma), kon krajot na Ⅹ–XI v. Kako gradska naselba pochnalo da se razviva vo ⅩⅤⅠⅠ v. Spored opisot na Evlija CHelebija od 1660 g. vo nego imalo 600 kuKumanovo kji, djamija, tekija, medresa, an, amam i povekje dukjani. Vo Avstroturskata vojna (1689) vo nego Karposh bil proglasen za „kral od Kumanovo”. Po krvavoto zadushuvanje na vostanieto od Turcite brojot na naselenieto znachitelno opadnal. S” do krajot na ⅩⅤⅠⅠⅠ v. toa imalo pretezhno agrarna fizionomija so okolu 300 kukji. A. Bue zabelezhal deka vo K. zhiveat okolu 3.000 zh. (1836), a bilo poznato kako bogato stochno pazarishte. Vo razvojot na gradot znachajno vlijanie imale izgradbata na drzhavnoto djade Skopje–Kumanovo–Vranje vo sedmata decenija od ⅩⅠⅩ v. i posebno pushtanjeto vo upotreba na Moravsko-vardarskata zheleznica (1888). Togash K. stanalo znachajno migraciono sredishte, vo nego se doseluvaat Grci od Janina i Vlasi od Krushevo, a eden kvart e narechen Veleshki, bidejkji povekje od semejstvata ovde bile dojdeni od Veles. Vo gradot intenzivno zapochnuva da se razviva zanaetchistvoto i trgovijata, taka shto vo pochetokot na ⅩⅩ v. naselenieto se zgolemilo na 14.530 zh. Od niv 7.700 bile Makedonci, 5.800 Turci, 600 Albanci, 350 Cigani, 50 Vlasi i 30 Evrei. Vo periodot megju dvete svetski vojni Kumanovo ne naprednalo mnogu, pa vo 1931 g. negovoto naselenie broelo 16.984 zh. Gradot zabrzano pochnuva da se razviva duri vo godinite po Osloboduvanjeto. Vo sredinata na minatiot vek (1953) naselenieto broelo 23.339 zh., a vo pochetokot na ⅩⅪ v. toa se zgolemilo na 78.602 zh. Od niv 49.198 zh. bile Makedonci, 18.825 Albanci, 5.394 Srbi, 4.212 Romi, 256 Turci, 108 Vlasi i 609 se deklarirale kako drugi. Denes K. e opshtina koja zafakja povrshina od 50.948 ha, ima 48 naseleni mesta so 105.484 zh. Gradot spagja megju vodechkite stopanski centri vo Republikata. Najrazviena dejnost e industrijata i toa: mashinskata, tekstilnata, kozharskata i tutunskata. Vo poshirokata okolina na gradot znachitelno e razvieno zemjodelstvoto. Ima Naroden muzej, Memorijalen muzej „Hristijan Todorovski Karposh”, Umetnichka galerija, Spomen kosturnica od NOB, a vo Kumanovsko se naogjaat manastirot „Matejche” nad s. Matejche, manastirot „Krapino” vo blizina na s. Orah, crkvata „Sv. GJorgji” vo s. Staro Nagorichane, spomenikot na ASNOM vo s. Pelince i dr. Vo gradot ima edna fakultetska institucija, gimnazija i dve sredni struchni uchilishta, potoa zdravstven dom, dom na kulturata, grad-ska biblioteka i drugi institucii od oblasta na kulturata i sportot. LIT.: Atanasije Urosheviй, Kumanovo, „Godishen Zbornik na FF”, kn. Ⅱ, Skopje, 1949; Popis na naselenieto, domakjinstvata i stanovite vo Republika Makedonija 2002, kn. Ⅹ, DSZ, Skopje, 2004. Al. St.
Кирилична верзија на написот
КУМАНОВО