ISTORIJA NA MAKEDONSKIOT JAZIK. Po doagjanjeto na Slovenite na Balkanskiot Poluostrov e sozdaden prviot slovenski knizheven jazik, poznat kako staroslovenski (IX v.). Vo negovata osnova e zemen makedonskiot govor od Solunsko. Sv. Kiril ja sozdal prvata slovenska azbuka – glagolicata (863) i zaedno so brat mu sv. Metodij gi napravil prvite prevodi od grchki na staroslovenski jazik za potrebite na bogosluzhbata vo moravskoto knezhestvo. Staroslovenskiot, kako jazik na crkovnata literatura, zaedno so pismenosta, bil prenesen vo slovenskite zemji, kade shto potoa se vnesuvale i elementi od lokalnite govori. Vo Ohridskiot knizheven centar, sozdaden od uchenicite sv. Kiril i sv. Metodij – sv. Kliment i sv. Naum, vo tekstovite se zachuvani od Ⅹ do Ⅻ v., jazichnite elementi od makedonski govori. Potoa pochnal procesot na diferencijacija na makedonskiot jazik, odnosno negovite dijalekti, vo odnos na bugarskite govori (na pr., zamenata na erovite vo zatvoren slog: Ý vo e, ъ vo o). Od Ⅻ do ⅩⅣ v. makedonskite jazichni elementi sè povekje doagjale do izraz vo tekstovite od toj period (na pr., izednachuvanjeto na nazalniot vokal − (en) so ‹ (jat), po gubenjeto na nazalniot prizvuk kaj −). Vo ovoj period golema uloga imal i Lesnovskiot knizheven centar. Od ⅩⅣ v., vo tekstovite shto poteknuvaat od Makedonija, sè pozasileno se chuvstvuvalo srpskoto jazichno vlijanie (t.n. srpska jazichna redakcija na staroslovenskiot jazik) kako rezultat na prodorot na srpskite feudalci i shirenjeto na srpskata drzhava. Po doagjanjeto na Turcite kon krajot na ⅩⅣ i pochetokot na ⅩⅤ v. knizhevnata dejnost rechisi zamrela, a staroslovenskiot jazik mu go otstapuval mestoto na narodniot jazik vo sekojdnevnata komunikacija. Vo periodot od ⅩⅤⅠ do ⅩⅠⅩ v. narodniot jazik poleka go istisnal staroslovenskiot, pred sè vo praktichnata pismena upotreba (pisma, beleshki i sl.), a vo tekstovite so crkovna sodrzhina, iako se upotrebuval staroslovenskiot, sè povekje se prepoznavaat jazichni osobenosti od narodnite makedonski govori. Vlijanie za vnesuvanje na narodniot jazik vo tekstovite so crkovna sodrzhina izvrshile propovedite na grchkiot propovednik Damaskin Studit (ⅩⅤⅠ v.), napishani na novogrchki naroden jazik. Vo ⅩⅤⅠⅠⅠ v. na teritorijata na Makedonija imalo ruski knigi preku koi se shirelo vlijanieto na ruskata redakcija na staroslovenskiot jazik vo crkovnata upotreba. Vo pochetokot Faksimil na naslovot na ⅩⅠⅩ v. se zasililo i grchkoto vlijanie, pa vo toj period vo pochesta upotreba e grchkiot alfabet. Vo vtorata polovina na ⅩⅠⅩ v. se postavilo prashanjeto za literaturen jazik shto kje gi obedini site makedonski lokalni govori. Vo 30-tite godini, do 1844 g., vo pismena upotreba e istochnoto makedonsko narechje so zaemki od bugarskiot kako zaednichki pis-men jazik (N. Rilski). Vo 50-tite godini od ⅩⅠⅩ v., so ogled na istoriskite okolnosti (zaednichkata borba na makedonskoto i bugarskoto gragjanstvo protiv Carigradskata patrijarshija, a so toa i protiv upotrebata na grchkiot jazik vo crkvata i vo uchilishtata), se pojavil stremezhot (P. Zografski) za zaednichki t.n. „sreden” jazik za Makedoncite i za Bugarite. Sprotivno na ova mislenje, pobornicite za makedonskata nacionalna kauza – „makedonistite” (GJ. Pulevski) se zalagale za literaturen jazik oddelen od bugarskiot. Vo tvorbite na pisatelite od toj period, vo pogled na jazikot, se zabelezhuvaat i dvete gledishta. Kon krajot na ⅩⅠⅩ v. i pochetokot na ⅩⅩ v. vo Makedonija se zasilile srpskata, grchkata i bugarskata propaganda. Vo 90-tite godini od ⅩⅠⅩ v. grupa makedonski intelektualci se obedinile okolu sp. „Loza”, koi vo svoite statii upotrebuvaat zborovi od makedonskite dijalekti. Vo 1893/94 g. vo Belgrad e osnovano i Kulturno-prosvetnoto drushtvo „Vardar” so programa za prouchuvanje na jazikot i etnografijata na Makedonija. Koga toa e zadusheno, se formira Makedonskiot klub vo Belgrad shto pochnuva da Stranica od CHetvoroevangelie (ⅩⅣ v.) ISTORISKI Krste Petkov Misirkov, faksimil od knigata „Za makedonckite raboti“ go objavuva i svojot pechaten organ „Balkanski glasnik” (1902), a koga i toj beshe zadushen, glavnite organizatori i redaktori St. J. Dedov i D. T. Mishajkov otidoa vo S.-Peterburg i zaedno so K. Misirkov, Dimitrija CHupovski i drugi go osnovaa Makedonskoto nauchno-literaturno drugarstvo (1902) so jasna opredelba za makedonskiot literaturen jazik. Vo 1903 g. vo Sofija e otpechatena knigata „Za makedonckite raboti” od Krste P. Misirkov, so teorisko obrazlozhenie i praktichna primena na kodifikacijata na sovremeniot makedonski literaturen jazik. Misirkov go zema centralnoto narechje za osnova na literaturniot jazik, a vo pogled na ortografijata se zastapuval za fonetskiot princip, so mali otstapki vo etimologijata. Po podelbata na Makedonija (1913) megju Srbija, Grcija i Bugarija prashanjeto za literaturniot makedonski jazik, iako bilo sprechuvano od strana na vlastodrshcite vo site tri drzhavi, sè povekje bilo prisutno kaj makedonskata inteligencija, no i kaj rabotnichkata klasa. Se pojavile pogolem broj tvorbi napishani na makedonski jazik. Po reshenieto na Kominternata (1934), i na megjunaroden plan mu se afirmira pravoto na makedonskiot narod na sopstven literaturen jazik na posebnata makedonska nacija. Konechnoto razreshuvanje na prashanjeto za makedonskiot literaturen jazik stanuva na Ⅰ zasedanie na ASNOM (2. Ⅷ 1944), koga makedonskiot e proglasen za sluzhben jazik na makedonskata drzhava. Vo periodot od 1943 do 1991 g. vo Federativna Jugoslavija makedonskiot jazik, spored Ustavot, ima ramnopraven tretman so drugite tri sluzhbeni jazici, no vo izvesni sferi i dejnosti (na pr., vo Armijata i vo drugi institucii i organizacii od sojuzen karakter) ima ogranichena upotreba. Po osamostojuvanjeto na RM kako nezavisna drzhava, makedonskiot literaturen jazik se upotrebuva vo site sferi na opshtestvenoto zhiveenje. Pokraj na teritorijata na RM (kako sluzhben), makedonskiot jazik se zboruva i vo Bugarija, Grcija, Albanija, Kosovo, Srbija, kako i vo dijasporata, kade shto ima brojno makedonsko iselenishtvo. Brojot na makedonski govoriteli se procenuva na okolu 2.500.000. Spored klasifikacijata na jazicite, makedonskiot spagja vo indoevropskata jazichna familija, kako eden od juzhnoslovenskite jazici. LIT.: Bl. Koneski, Istorija na makedonskiot jazik, Skopje, 1965; istiot, Gramatika na makedonskiot literaturen jazik, I, Skopje, 1952. G. Cv.
Кирилична верзија на написот
ИСТОРИЈА НА МАКЕДОНСКИОТ ЈАЗИК