DIJALEKTI NA MAKEDONSKIOT JAZIK. Makedonskiot dijalekten kompleks prilichno rano se izdvoil od praslovenskata jazichna zaednica. Vekje vo H v. vo starocrkovnoslovenskite tekstovi nastanati na makedonska pochva mozhe da se sledi karakteristichnata makedonska zamena na erovite, razlichna od srpskata i od bugarskata. Faktot deka najstariot slovenski pismen jazik (starocrkovnoslovenskiot), se bazira vrz makedonskite govori od okolinata na Solun e prichina shto makedonskite dijalekti privlekle vnimanie na mnogu eminentni slavisti ushte pred konechnata kodifikacija na makedonskiot standarden jazik. Gi imaat analizirano i opishuvano > A. Belikj, > A. Vajan, > M. Malecki, > A. Mazon, > L. Miletich, > K. Mirchev, > V. Oblak i dr. Osnovite na makedonskata moderna dijalektologija gi polozhi > B. Vidoeski, koj, isto taka, sprovede prva iscrpna nauchna klasifikacija na dijalektite na makedonskiot jazik (sp. Dijalektite na makedonskiot jazik, I–Ⅲ, MANU, 1998–1999). Spored taa klasifikacija na makedonskata teritorija se izdeluvaat tri osnovni dijalktni kompleksi: zapadnoto narechje, jugoistochnoto narechje i severnite govori. Zapadnoto narechje gi opfakja centralnite govori i zapadnite periferni govori, t.e. gornopoloshkiot, kichevskiot, debarskiot, strushkiot, ohridskiot, prespanskiot, drimkolsko-golobrdskiot, vevchanskoradoshkiot, malorekanskiot i rekanskiot. Centralnite govori od zapadnoto narechje pretstavuvaat baza na sovremeniot makedonski standarden jazik. Jugoistochnoto narechje gi opfakja SHtipsko-strumichkite govori, tikveshko-mariovskite, maleshevsko-pirinskite, juzhnite govori (t.e. solunskovodenskite i sersko-lagadinskite) i kostursko-korchanskite govori (korchanskiot, kosturskiot i nestramsko-kostenarskiot). Severnite govori, rasporedeni po dolzhinata na srpskata granica, imaat mnogu osobini chie inovaciono ognishte se naogja na srpskata teritorija. Gornata klasifikacija e sprovedena vrz osnova na geografskata distribucija na nekolku stotici fonoloshki i morfoloshki osobini. Vo poslednite decenii se pojavuvaat i monografii shto ja opishuvaat dijalektnata sintaksa i dijalektniot leksikon. Mozhe da se ochekuva deka Dijalektniot atlas na makedonskiot jazik kje ja pretstavi dijalektnata podelba na makedonskata jazichna teritorija dopolneta so soznanija od tie dve oblasti. Z. T. DIJAMANDIEV, Vasil (Ohrid, 30. Ⅰ 1839 – Sofija, 1. Ⅴ 1912) – uchitel, opshtestvenik i politichki deec. Bil uchitel vo Ohrid (1855-1857), a potoa zaminal na shkoluvanje (1858) vo Moskva i vo Kiev. Po vrakjanjeto uchitelstvuval vo Kukush (1861-1864), vo Veles (1864-1866) i vo Ohrid (1866/ 1867). Po apsenjeto od osmanliskite vlasti, zaminal vo Besarabija (1868) kako uchitel vo Komrat (1869–1876) i redaktor na v. „Eho na Bolgrad” (1872–1873) i na „DJlpug” (1872– 1873). Bil uchesnik i eden od vodachite na Kresnenskoto vostanie, a vo vremeto na Berlinskiot kongres (1878) isprakjal peticii do svetskite faktori za reshavanje na makedonskoto prashanje. Podocna se preselil vo Sofija (1879) i bil izbran za naroden pretstavnik vo Osnovachkoto narodno sobranie i vo Prvoto veliko narodno sobranie (1879). Bil rakovoditel na biblioteki, direktor na gimnazija i apelacionen sudija. Vo Ruse ja osnoval Makedonskata liga (1880), go rakovodel Makedonskoto blagotvorno drushtvo (1882–1884), bil aktiven vo Drushtvoto „Makedonski glas” (1885–1886), vo VMOK (1885) i vo Tajniot makedonski komitet (1886), isprakjajkji vooruzheni cheti vo Makedonija. LIT.: D-r Blazhe Ristovski, Portreti od makedonskata literaturna i nacionalna istorija, I, „Kultura”, Skopje, 1980; istiot, Makedonija i makedonskata nacija, Skopje, 1995. S. Ml. Slavko Dimevski DIMEVSKI, Slavko Kirilov (Kumanovo, 31. Ⅴ 1920 – Skopje, 24. Ⅳ 1994) – crkoven deec, istorichar i pisatel. Osnovno uchilishte i nizha gimnazija zavrshil vo rodniot grad i vo Skopje. Izvesen period zhiveel vo Srbija, a potoa go prodolzhil svoeto obrazovanie vo Bogoslovskata seminarija (sredno teoloshko uchilishte) vo Bitola. Po zavrshuvanjeto na gimnazijata vo Kumanovo i vo Skopje, Karta na dijalektite na makedonskiot jazik bil rakopolozhen za gjakon vo crkvata „Sv. Spas“ vo Skopje (8. Ⅴ 1943), a vo naredniot den i za sveshtenik vo ProbiSHtipskata enorija. Kako sveshtenik najdolgo vreme rabotel vo s. Stojakovo, Gevgelisko i vo crkvata „Sv. Troica“ vo Kumanovo (1943-1957). Bil uchesnik vo NOV (1944) i fudbaler na KSK (Kumanovski sportski klub). Kako vonreden student, diplomiral na Filozofskiot fakultet (Grupa istorija) vo Skopje (26. IX 1956) i prodolzhil da studira na Pravniot fakultet vo Skopje. Narednata godina preminal na rabota vo Institutot za nacionalna istorija vo Skopje kako asistent vo Oddelenieto za prerodbensko-nacionalnoosloboditelno dvizhenje i rakovoditel na Dokumentacionoto oddelenie (1957-1962). Doktoriral na tema „Katolichkata poropaganda na unijatskoto dvizhenje vo Makedonija od sredinata na vtorata polovina na ⅩⅠⅩ v. do Balkanskite vojni“ na Filozofskiot fakultet vo Skopje (23. Ⅹ 1962). Istata godina bil naznachen za glaven prosveten referent i glaven i odgovoren urednik na organot na MPC „Vesnik“. Vo narednata godina prvin bil proizveden vo protojerejski chin, a vednash potoa i vo chinot stavrofor, nosejkji go crkovnoto dostoinstvo protojerej-stavrofor. Podocna rabotel kako sekretar na Maticata na iselenicite od Makedonija (1966-1967), sekretar na Programskiot kolegium (1967-1969) i urednik na Obrazovnata programa na Radiotelevizija Skopje (1969-1975), vish nauchen sorabotnik (1975-1978) i nauchen sovetnik (1978, do penzioniranjeto) vo Institutot za socioloshki i politichko-pravni istrazhuvanja vo Skopje. Bil glaven i odgovoren urednik na institutskiot „Glasnik“, pretsedatel na Nauchniot sovet, rakovoditel na povekje proekti, profesor na postdiplomskite i doktorskite studii i dr. Avtor e na golem broj monografii, okolu 300 statii i drugi nauchni prilozi, dramski serii, TV-drami i dokumentarni emisii. Od negoviot televiziski opus, osoben uspeh postigna so televiziskite serii „Kurirot na Goce“, „Junachko koleno“ (za detstvoto na Nikola Karev), „Deteto i gulabot“ (za Nikola Vapcarov), humoristichnata serija „shuti i rogati“ i tv-dramata „Smilevski kongres“. Negova glavna nauchna preokupacija beshe makedonskata crkovna istorija, istorijata na MPC i kulturnonacionalnoto minato. BIB: Prosvetnata politika na Egzarhijata i uchilishnite buntovi vo Makedonija, Skopje, 1960; Makedonskoto nacionalnoosloboditelno dvizhenje i Egzarhijata (1893-1912), Skopje, 1963; Crkovna istorija na makedonskiot narod, Skopje, 1965; Mitropolitot skopski Teodosij – zhivot i dejnost (1846-1926), Skopje, 1965; Sanstefanskiot miroven dogovor i Makedonija, Skopje, 1968; Ohridskata arhiepiskopija, Skopje, 1968; Tugjite propagandi vo Makedonija, Skopje, 1968; Nikola Karev, Skopje, 1971; Negativnoto vlijanie na nadvoreshnite faktori vrz nacionalnoto budenje na makedonskiot narod do 70-te godini od ⅩⅠⅩ vek, Skopje, 1979; Borbata za avtokefalnost na pravoslavnite crkvi vo Evropa sozdadeni vo ⅩⅩ vek, Skopje, 1979; Za razvojot na makedonskata nacionalna misla do sozdavanjeto na TMORO, Skopje, 1980; Pravilata-ustavot na Makedonskiot vostanichki komitet vo Kresnenskoto vostanie, Skopje, 1980 (so koavtori); Makedonskite opshtestveno-kulturni tekovi vo feudalizmot, Skopje, 1981; Makedonskata liga i Ustavot za drzhavno ureduvanje na Makedonija od 1880 godina, Skopje, 1984 (so koavtori); Makedonskata borba za crkovna i nacionalna samostojnost vo ⅩⅠⅩ vek (Unijatskoto dvizhenje), Skopje, 1988; Istorija na makedonskata pravoslavna crkva, Skopje, 1989; Razvojot na makedonskata nacionalna misla (1878-1918), Skopje, 1989. LIT.: ZHivotot i deloto na d-r Slavko Dimevski (1920-1994). Materijali od nauchniot sobir posveten na zhivotot i dejnosta na d-r Slavko Dimevski, odrzhan na 23 april 2004 godina vo Skopje, po povod 10-godishninata od smrtta (1994-2004), INI i ISPPI, Skopje, 2007, 1-470. S. Ml.
Кирилична верзија на написот
ДИЈАЛЕКТИ НА МАКЕДОНСКИОТ ЈАЗИК