CRNORIZEC (CHERNORIZEC) HRABAR (vtorata polovina na Ⅸ v. – prvata polovina na Ⅹ v.) – istaknat srednovekoven pisatel od kirilometodievskiot period. Avtor e na edno od najznachajnite staroslovenski dela „O pismeneh“ („Za bukvite“). Vo svojata literaturna tvorba dava iskluchitelno vazhni podatoci za sozdavanjeto na slovenskoto pismo, negovata predistorija, chinot na sozdavanjeto i negovoto shirenje megju slovenskite narodi. Vo ova unikalno literaturno delo se posochuva, megju drugoto, i godinata na sozdavanjeto na slovenskoto pismo – 6363 g. od sozdavanjeto na svetot, t.e. 863 g. (ako se presmetuva spored Aleksandriskata era), odnosno 855 g. (ako se presmetuva spored Vizantiskata era). Tvorbata na Crnorizec Hrabar pretstavuva apologija na Kirilovata azbuka, nejzina odbrana od napadite na trijazichnicite i nivnite poddrzhuvachi. Stranica od apologijata „O pismeneh“ (Za bukvite) od Crnorizec Hrabar Vo naukata dolgo vreme se spori okolu toa koj e Crnorizec Hrabar i koja azbuka ja brani vo svojata apologija – glagolicata ili kirilicata. Iskazhani se pretpostavki deka toj zhivee i raboti vo Solun, deka poteknuva od Moravija, deka negovoto ime pretstavuva psevdonim na istaknata srednovekovna lichnost (Kliment Ohridski, knezot Simeon, Naum Ohridski, Joan Egzarh) itn. shto se odnesuva za toa koja azbuka ja brani vo svojata apologija – glagolicata ili kirilicata, se chini deka najubedlivo e mislenjeto na cheshkiot teolog i medievist V. Tkadlchik, koj smeta deka C. Hrabar ja brani glagolicata od tendenciite vo bugarskata prestolnina da se upotrebuva grchkoto pismo namesto Kirilovata glagolska azbuka. Toj pretpostavuva deka kirilicata se pojavuva po pishuvanjeto na Hrabrovata apologija, kako kompromis pomegju sprotistavenite mislenja na Crnorizec Hrabar i knezot Simeon. Toa najverojatno se sluchilo pred Preslavskiot sobor (893), po koj Naum doagja vo Ohrid kako zamena na i oficijalno rakopolozheniot za episkop Kliment. Imajkji gi predvid ovie nastani, ne e isklucheno pod psevdonimot Crnorizec Hrabar da se krie imeno lichnosta na sv. Naum Ohridski, koj poradi odbranata na Kirilovata glagolska azbuka i sudirot po ova prashanje so bugarskiot knez Simeon i bliskite nemu aristokrati, bil proteran od bugarskata prestolnina. Vo dosegashnite istrazhuvanja se otkrieni nad 100 prepisi od deloto na Crnorizec Hrabar „Za bukvite“. Najstariot prepis e zachuvan vo Lavrentieviot zbornik (1348) shto se naogjal vo svetogorskiot manastir „Sv. Pavle“, od kade shto e odnesen vo Rusija (sega vo Ruskata nacionalna biblioteka vo S.-Peterburg). LIT.: A. Dostal, Les origines de l’apologie slave par Chrabr, „Bdzzantinoslavica“, 24, 1963, 236–246; B. Stipchevikj, Marcanska varijanta „Skazanija o sloveseh“ Crnorisca Hrabra, „Slovo“, 14, 1964, 52–58; N. Tkadlcik, Le moine Chrabr et l’origine de l’ecriture slave, „Bdzzantinoslavica“, 25, 1964, 75–92; K. M. Kuev, +ernorizec Hrabljr, Sofidj, 1967; B. Koneski, Za Hrabrovata apologija i za zborot boukar6 vo nea, „Studia paleoslovenica“, Praha, 1971, 357-377; V. Moshin, Josh o Hrabru, slavenskim azbukama i azbuchnim molitvama, „Slovo“, 23, 1973, 5–73; A. Dzhambeluka–Kossova, +ernorizec Hrabljr. O pismenehnj, Sofidj, 1980; S. B. Bernshtejn, Zapadnoslavdjnkie (moravskie) Ìlementdz v skazanidj „O pisnjmenah“ +ernorizca Hrabra, „Makedonski jazik“, 32-33, 1982, 43-48; D. Petkanova, +ernorizec Hrabljr, Sofidj, 1984; H. Polenakovikj, Izbrani dela, I. Vo mugrite na slovenskata pismenost, Skopje, 1988, 311-316; P. Hr. Ilievski, Pojava i razvoj na pismoto. So poseben osvrt kon pochetocite na slovenskata pismenost, Skopje, 2001, 34-37; G. Ziffer, Ancora intorno alle fonti chrabriane, zb.: Slovensko srednovekovno naslegje. Zbornik posvekjen profesoru GJorgju Trifunovikju, Beograd, 2001, 707–710; C. Canev, „Za bukvite“. Novi aspekti. shumen, 2002. GJ. P. At.
Кирилична верзија на написот
ЦРНОРИЗЕЦ