ALEKSANDAR Ⅲ Makedonski (Veliki) (shAle´djandroz G ; Aledjander Magnus) (Pela, 356 g. pr.n.e. – Babilon, 13. Ⅵ 323 pr.n.e.) – makedonski car (336–323 pr.n.e.) od dinastijata na Argeadite, sin na Filip Ⅱ i na Olimpijada, kjerka na moloskiot vladetel Neoptolem. Rimjanite mu go davaat prekarot „Magnus” –„Velikiot osvojuvach na Svetot”. Vospituvan vo duhot na Aleksandar Ⅲ Makedonski (Veliki) makedonskata aristokratska tradicija; na 13-godishna vozrast e poduchuvan od filozofot Aristotel vo maloto mesto Miesa (blizu do Beroja); negovoto obrazovanie opfakja: poezija, astronomija, geometrija, retorika/eristika, natprevar vo gimnastichki vezhbi, javanje i lov. Na 16-godishna vozrast Filip mu go doveruva upravuvanjeto na Makedonija (340) dodeka toj e vo pohod protiv Bizantion. Prviot voen pohod mu e protiv Majdite (pleme na gorniot tek na r. Strimon), ja izvojuva prvata pobeda i tuka go osnova gradot Aleksandropolis. Na 18 godini uchestvuva vo slavnata bitka kaj Hajroneja (338) i zaedno so tatko mu Filip gi pobeduvaat zdruzhenite sili na Helenite. Po ubistvoto na Filip (336) Makedonskoto sobranie go proglasu-Karta na osvojuvanjata na Aleksandar Ⅲ Makedonski Aleksandar Ⅲ vo bitka so Persijancite (reljef) va za vladetel na Makedonija. Prvata voena akcija e nasochena kon helenskite polisi shto se obiduvaat da ja otfrlat makedonskata vlast i gi prisiluva da go pochituvaat Korintskiot dogovor, spored koj toj ja nasleduva titulata „Hegemon na Helenite”. Vo pohodot (335) gi porazuva Tribalite i nivnite sojuznici Getite, potoa i ilirskite pleminja, pa od ilirskata teritorija se spushta vo Helada, kade shto povtorno izbuvnuva antimakedonsko vostanie (pottiknato od Demosten), so zharishte vo Teba; gi porazuva Tebancite, a Atina go prifakja ponudeniot miroven dogovor. Vo 334 pr.n.e. trgnuva vo pohod protiv Persija so 40.000 vojnici i so 1.600 voeni brodovi; vo Mala Azija navleguva preku Helespont, kaj Sest; prviot voen sudir so persiskata vojska se sluchuva kaj r. Granik na Propontida (334). Pobedata mu go otvora pa-tot za natamoshen probiv; lidiskiot grad Sard se predava bez borba, a potoa i gradovite na Ajolida i na Jonija, megju koi e Efes, kade shto e dochekan kako osloboditel od persiskoto ropstvo; edinstveno Milet i Halikarnas davaat otpor (334). Po ovie osvojuvanja ja deli vojskata na dva dela: edniot del, na chelo so Parmenion, odi da prezimi vo Sard, a drugiot trgnuva vo pohod preku Karija, Likija i Pamfilija, osvojuvajkji gi site gradovi i tvrdini. Vo 333 g. pr.n.e. celata vojska se sobira vo Gordion, prestolninata na frigiskite kralevi (Gordij i Mida), kade shto, spored edna legenda, Aleksandar go presekuva so mech nerazvrzliviot jazol na jaremot na kralot Mida, so shto go ispolnuva proroshtvoto deka kje zagospodari so Azija. Vo osvoenite teritorii najchesto go zadrzhuva postojniot administrativen sistem: satrapiite – osnovni administrativni edinici so satrapi, a najchesto Persijci, ja imaat civilnata i voenata vlast (osven vo Lidija, kade shto e postaven Makedonec), dodeka finansiskata vlast ja rakovodat Makedonci; makedonskata vojska ja kontrolira osvoenata teritorija. Prvata bitka so „Golemiot car” Darij Ⅲ se sluchuva kaj Isos (333), kade shto Aleksandrovata vojska pobeduva, a Darij bega od bojnoto pole. Vo Fenikija gi osvojuva utvrdeniot grad Tir i gr. Gaza. Vo Egipet e dochekan kako osloboditel i proglasen e za faraon; vo Memfis egipetskite sveshtenici mu ja predavaat dvojnata kruna na egipetskite faraoni; na deltata na r. Nil go osnova (331 g.) gr. Aleksandrija (teritorijata na gradot ja iscrtuva so brashno od jachmen (spored drevniot makedonski obichaj). Preku Sirija vleguva vo Sev. Mesopotamija; kaj Gavgamela (331) ja izvojuva pobedata nad golemata persiska vojska; se proglasuva za car na Azija i carski vleguva vo drevniot grad Babilon, glaven centar na Persiskoto Carstvo; ja osvojuva i vtorata persiska prestolnina Suza, a potoa gr. Ekbatana. Poterata po persiskiot car zavrshuva vo Hekantopil, kade shto go naogja mrtvoto telo na Darij Ⅲ Kodoman, ubien od persiskiot satrap Bes. Otkako so carski pochesti go pogrebuva, Aleksandar, noviot persiski car, prodolzhuva na sever kon Hirkanija i Partija, oblasti na jug od Kaspiskoto More. Od 330 do 327 g. pr.n.e. prestojuva vo Baktrija i vo Sogdijana. Vo Baktrija (327) se zheni so edna od najubavite zheni Irankata Roksana, koja, po negovata smrt, go ragja sinot Aleksandar Ⅳ. Vo pohodot vo Indija na r. Hidasp ja vodi poslednata golema bitka so kralot na Pendjab – Por (326). Po golemata pobeda, kon svoeto carstvo gi prisoedinuva i zemjite od onaa strana na Ind; na mestoto na pobedata go osnova gr. Nikai (Pobeda), a vo blizina go gradi gr. narechen Bukefala (vo spomen na svojot slaven konj Bukefal). Na bregovite na r. Hifast podignuva dvanaeset zhrtvenici na bogovite i stolb na koj pishuvalo: „Ovde zastanal Aleksandar”. Na vrakjanje, na bregot na Ind, osnova nova Aleksandrija (edna od 17-te Aleksandrii). Na bregot na Indiskiot Okean Aleksandrovata vojska se deli na dva dela, edniot del, pod vodstvo na Aleksandar, se dvizhi po kopno, a drugiot, pod vodstvo na Nearh, plovi 80 dena. Vo 324 g. celata makedonska vojska se sobira vo Suza, kade shto organizira proslava vo chest na „Golemata sveta svadba”: se venchavaat 10.000 Makedonci so Persijki; megju niv i samiot Aleksandar, koj se zheni so kjerkite na Darij, Brasida i Parisatida i so najmalata kjerka na Artarkserks, Ohos. Planira natamoshni pohodi, mnogu povekje istrazhuvachki otkolku osvojuvachki: pomorsko patuvanje okolu Arapskiot Poluostrov do Kartagina i do ostrovite na Herakle (ili Melkart), najstariot tesnec megju Evropa i Afrika (den. Gibraltar). Planovite propagjaat so negovata smrt. Ostanuva zapameten kako najgolem svetski vojskovodec i nepobediv voin, tvorec na noviot svet, na novata epoha, na noviot poredok. LIT.: Plutarch, Aledjander, Loeb Classical Librardz, Harvard Universitdz Press, 1959; Curtius Rufus, De Rebus Gestis Aledjdri Macedonis vol. I, Parisiis, 1822; NJ. L. Adams and E. N. Borza, Philip Ⅱ, Aledjander the Great and the Macedonian heritage, NJashington, D. C., 1982; F. Papazoglu, Istorija na helenistichkiot period, Skopje, 1995; J. N. Borza, Vo senkata na Olimp, Skopje, 2004; P. Bose, Aledjander the Great, London, 2003; Arijan, Aleksandrovata anabasa. Prev. M. Buzalkova, Skopje, 2000; Kvint Kurtij Ruf, Istorija na Aleksandar Makedonski. Prev. LJ. Basotova, Skopje, 1998. A. shuk.
Кирилична верзија на написот
АЛЕКСАНДАР Ⅲ Македонски