VUK-PAVLOVIKJ, Pavao (Koprivnica, 9. Ⅱ 1894 – Zagreb, 13. XI 1976) – filozof, estetichar, poet i preveduvach, redoven profesor na Filozofskiot fakultet vo Skopje (1958–1971), shef na Katedrata po filozofija i osnovach na Estetichkata laboratorija pri Filozofskiot fakultet vo Skopje (1959). Eden od najznachajnite hrvatski filozofi, no i eden od nekolkute najgolemi filozofski misliteli na balkanskite prostori vo HH v. Studiral filozofija i estetika vo Lajpcig (1912–1914), no poradi vojnata studiite gi prodolzhuva vo Zagreb, kade shto doktoriral (1921) so tezata za problemot na evidencijata vo poznanieto. Za docent po filozofija na Filozofskiot fakultet vo Zagreb e izbran vo 1928 g., koga stanuva i dopisen chlen na JAZU. Od 1958 do 1971 g. e profesor po predmetite: Estetika, Etika i Istorija na antichkata i srednovekovnata filozofija na Filozofskiot fakultet vo Skopje. Vuk-Pavlovikj e avtor na golem broj dela od oblasta na filozofijata: „Spoznaja i spoznajna teorija” (1926), „Lichnost i odgoj” (1932), „Opravdanje vjere” (1933), „Spinozina nauka” (1938), „Filozofije i svjetovi” (1962), kako i kapitalnoto delo od oblasta na estetikata, napishano i objaveno vo Skopje „Osnovi estetike Ⅰ i Ⅱ” (1968/1970), a potoa vo Zagreb pod naslovot „Dushevnost i umjetnost” (1976). Vuk-Pavlovikj e av-tor i na nekolku poetski dela, od koi dve se objaveni vo Skopje: „Zov” (1964) i „Razvaline” (1964). Vlijanieto na Vuk-Pavlovikj vo formiranjeto na makedonskata filozofska misla e ogromno (Georgi Stardelov, Jonche Josifovski, Kiril Temkov i dr.). Kiril Temkov go podgotvi prviot izbor od filozofskoto tvoreshtvoto na Vuk-Pavlovikj na makedonski jazik (1994). LIT.: P. Vuk-Pavlovikj, Tvoreshtvoto i muzejskata estetika (podg. K. Temkov), Skopje, 1994; G. Stardelov, Summa aestheticae, Skopje, 1992, 132-151; M. Brida, Pavao Vuk-Pavlovikj, chovjek i djelo, Zagreb, 1974. Iv. Ⅹ.
Кирилична верзија на написот
ВУК-ПАВЛОВИЌ, Павао