TADJER, Isak (Sofija, Bugarija 24. ⅩⅠⅠ 1916 – Skopje, 17. Ⅺ 2005) – spec. internist, patofiziolog, redoven prof. na Med. f. vo Skopje (od 1967), akademik. Po studiite na Med. f. vo Viena Isak Tadjer (1935–1939) zavrshuva vo 1941 g. na Med. f. vo Sofija. Vo 1942 g. stazhira, a potoa e interniran vo logor, kako lekar od opshta medicina. Vo 1944 i 1945 g. e dobrovolec vo NOV i POJ. Po Osloboduvanjeto (1946–1948) raboti i specijalizira na Internoto oddelenie na Zemskata bolnica vo Skopje, steknuvajkji go zvanjeto specijalist po interna medicina. Od 1949 do 1951 g. e asistent na Internata klinika, a potoa asistent vo Institutot za patofiziologija na Med. f. vo Skopje. Vo 1952 e izbran za docent, vo 1959 za vonreden profesor i vo 1967 g. za redoven profesor po patofiziologija na Med. f. vo Skopje. Vo 1953 g. habilitiral, a vo 1958 doktoriral. Vo periodot od 1950 do 1966 g. povekjepati bil na specijalizacija (Pariz, Zagreb, London, Frajburg, Lids i Moskva). Vo 1958/59 g. e prodekan, vo 1964/65 dekan na Med. f., a vo 1966/67 g. e prorektor na Univerzitetot vo Skopje. Za dopisen chlen na MANU e izbran vo 1969, a za redoven vo 1974 g. Od 1984 do 1988 g. bil Sekretar na Oddelenieto za bioloshko-medicinski nauki vo MANU. Objavil povekje od 300 nauchni i struchni trudovi, od koi povekje od 200 se objaveni na angliski, francuski, germanski i srpsko-hrvatski jazik. Uchestuval na brojni nacionalni i megjunarodni nauchni sobiri. Prvite trudovi se od oblasta na hematologijata (anemii, hemostazi), a podocneshnite opfakjaat povekje oblasti od klinichkata i eksperimentalnata medicina. Gi otkriva prvite sluchai so kalaazar kaj vozrasnite vo Makedonija. Voveduvajkji ja primenata na radioaktivni izotopi, gi proshiruva ispituvanjata na endokrinite zhlezdi i so sorabotnicite na Institutot za patofiziologija dava povekje prilozi vo izuchuvanjeto na gushavosta i narushuvanjeto na tiroidejata. Vo poslednite 10-tina godini (so svoite sorabotnici) ja izuchuval jodopenijata vo nashata drzhava. Od 1952 g., koga e izbran za docent po predmetot patofiziologija do negovoto penzioniranje (1983), toj drzhi nastava po patofiziologija, a potoa i po nuklearna medicina, ne samo na studentite na Med. f. vo Skopje, tuku i na Med. f. vo Banja Luka i vo Nish. Avtor e na prviot uchebnik po patofiziologija (Opsht del) na makedonski jazik (1973) i koavtor na prviot jugoslovenski uchebnik „Opshta patoloshka fiziologija“ (Belgrad–Zagreb, 1976). Pod negovo redaktorstvo i avtorstvo e napishan prviot uchebnik po „Specijalna patoloshka fiziologija“ (Beograd&Zagreb, 1980, 1981, 1984, 1986 i 1989), a potoa preraboteno izdanie na „Specijalna patoloshka fiziologija“ (1983, 1985, 1988, 1989). Vo 1982 g. (vo sorabotka so drugi avtori) go objavuva prviot uchebnik po „Specijalna patofiziologija“ (na makedonski jazik). Avtor na poglavjeto Nuklearna medicina vo hematologijata objaveno vo uchebnikot „Hematologija“ (T. Stojchevski i sor., 1995) i na poglavjeto Primena na nuklearnata energija vo medicinata objaveno vo publikacijata „Sovremena dijagnostika i terapija vo medicinata – prirachnik za lekari“ (2000). Toj e eden od osnovachite na Med. f. vo Skopje, vtemeluvach na patofiziologijata i nuklearnata medicina kaj nas, vtemeluvach na sovremenata makedonska medicinska nauka i struka. Vo negovata lichnost se obedinuvaat vo nerazdelna celost pedagogot, nauchnikot i lekarot. G. Efr.
Кирилична верзија на написот
ТАЏЕР, Исак