STAROVA, Luan Emin (Luan Emin Starova) (Pogradec, Republika Albanija 14. Ⅷ 1941) – univ. profesor, akademik, diplomat, raskazhuvach, romansier, poet, eseist, preveduvach i literaturen kritichar. Zavrshil Filoloshki fakultet vo Skopje, a magistriral i doktoriral vo Zagreb, na temi od oblasta na francuskata i komparativnata knizhevnost. Predaval Francuska knizhevnost na Filoloshkiot fakultet „Blazhe Koneski“ vo Skopje. Bil ambasador na RM vo Tunis i vo Francija, SHpanija, Portugalija i vo Unesko). CHlen e na makedonskiot PEN centar, na DPM (1970) i na MANU. Negoviot nauchen opus od oblasta na knizhevnosta, komparativnata knizhevnost i eseistikata e moshne bogat. Uchestvuval na mnogu nauchni sobiri, simpoziumi i kongresi vo zemjata i stranstvo. BIB.: Lugje i mostovi, patopisna proza, 1971; Granicite na proletta, roman, 1971; Barikadite na vremeto, patopisi, 1976; Doblizhuvanja, esei i knizhevni studii, 1977; Relacii, esei i knizhevni studii od balkanskite literaturi, 1982; Kineska prolet, patopisna proza, 1984; Prijateli, patopisi i esei, 1986; Kontinuiteti, knizhevni esei, 1988; Mitska ptica, kratok roman, 1991; Pesni od Kartagina, poezija, 1991; Mostot na ljubovta, roman, 1992; Tatkovite knigi, roman, 1992; Vreme na kozite, roman, 1993; Balkanski kluch, raskazi, 1995; Francuski knizhevni studii – 20 vek, esei i knizhevni studii, 1995; Ateistichki muzej, roman, 1997; Patot na jagulite, roman, 2000; Tvrdina od pepel, roman, 2002; Balkanski zhrtven jarec, roman, 2003. A. P.
Кирилична верзија на написот
СТАРОВА, Луан Емин