SAMOVILSKI NARODNI PESNI – mitoloshki narodni pesni shto gi opevaat samovilite i nivnite odnosi so lugjeto. Vo narodnoto veruvanje samovilite se iskluchitelno ubavi i sekogash mladi devojki, a zhiveat vo grupi pokraj planinskite ezera i reki, kade shto chesto se banjaat. Poradi veruvanjeto deka zhiveat vo teshko dostapni predeli, nivnite sredbi obichno se so ovcharite. Kako irealni sushtestva, samovilite gradat neobichni gradbi (dzid, kula, grad, manastir) na neobichno mesto (pod oblaci, nasred slano more) i so neobichen materijal (shto direci mi redeshe, / se junaci odbirani, / shto parmaci mi redeshe, / sè devojki odbirani…). Tie chesto javaat na sur elen, a za uzdi i kamshik koristat zmii. Surovo go kaznuvaat sekoj shto kje se obide da im se mesha vo nivniot svet. CHesti se i nivnite sredbi so Marko Krale, kogoshto nekogash go kaznuvaat, drugpat toj im se odmazduva, no nekogash megju niv toj ima i svoi posestrimi. Opeani se i natprevarite megju junakot i samovilite, koga toj sviri, a tie igraat. Ako go nadigraat, da mu gi zemat crnite ochi, a ako gi natsviri, da mu ja dadat „GJurgja samovila, najkrajna devojka“. Samovilite se srekjavat i vo drugi odnosi so lugjeto: oslepuvaat chovek, teraat robje, javuvaat deka nekoj e zaroben ili zaginat, davaat sovet, lekuvaat ili ozhivuvaat chovek, odveduvaat lugje i sl. LIT.: Kiril Penushliski, Obredni i mitiloshki pesni. Izbor i redakcija d-r Kiril Penushliski, Skopje, 1968; Marko Kitevski, Makedonska narodna lirika (mitoloshki, trudovi, semejni, detski, humoristichni, ljubovni pesni), Skopje, 2000. M. Kit.
Кирилична верзија на написот
САМОВИЛСКИ НАРОДНИ ПЕСНИ