KIRILICA – slovensko pismo narecheno vo chest na sv. Kiril, iako toj ne ja ima sostaveno pomladata kirilica, tuku najstaroto slovensko pismo – glagolicata. Vo najstariot period od slovenskata pismenost (Ⅹ–XI v.) kirilicata se upotrebuva paralelno so glagolicata. Se pretpolaga deka oficijalno voveduvanje na kirilicata e izvrsheno na Crkovnonarodniot sobor vo Preslav vo 893 g. i deka novata azbuka ja ima sos-Slovenskata kirilica – od ikona na Dicho Zograf taveno Konstantin Preslavski. Taa e shiroko prifatena na dvorot na carot Simeon (893–927), dodeka vo makedonskata pismenost taa se vdomuva postepeno, bidejkji vo najavtoritetniot makedonski kulturen centar, Ohridskiot, dolgo dominira glagolicata, vovedena i neguvana od sv. Kliment i sv. Naum. Starata kirilica se nalozhuva kako dominantno pismo na makedonskata pismenost duri od Ⅻ v. navamu. Kirilicata se bazira na vizantiskoto uncijalno pismo dopolneto so znaci specifichni za slovenskiot jazik, prezemeni glavno od glagolicata i na soodveten nachin adaptirani. Osnoven repertoar na bukvite e sledniot: a(1), b, v(2), g(3), d(4), e(5), ‘, dj(6), z(7), i(8), dz(10), k(20), l (30), n(40), o(50), nj(800), p(80), r(100), s(200), t(300), ou(400), f(500), h(600), c(900), =(90), sh, kj, 7, 7dz, 6, 5, ©, §, ¨, 3(900), «, 4, ¬, K(60), P(700), lj(9), U(400). Oddelno bukvi mozhe da imaat povekje nacrti, na pr., pokraj ou se upotrebuva i 8, pokraj dj ima i / i Z itn. Sekoja bukva imala svoe ime: az7, bouk7dz, v5d5, glagoli, dobro, est7, ‘iv5te, dj5lo… Od prvite dve iminja poteknuva i zborot azbuka so koj go oznachuvame kirilskoto pismo. Nazivi na bukvite se zabelezheni vo starite abecedari, od koi najpoznati se t.n. Bugarski ili Parishki glagolski abecedar od XI–Ⅻ v. i t.n. Minhenski glagolsko-kirilski abecedar od Ⅻ v. Bukvenite znaci, osven za zapishuvanje na glasovi, sluzhele i za zapishuvanje brojki (numerichkata vrednost se naveduva vo zagradi). Starata kirilica pretstavuva osnova na sovremenite kirilici (ruska, ukrainska, beloruska, srpska, bugarska, makedonska). Makedonskata kirilica e proglasena za oficijalno pismo vo Makedonija na 3 maj 1945 g. Taa sodrzhi 31 znak: a, b, v, g, d, gj, e, zh, z, dz, i, j, k, l, lj, m, n, nj, o, p, r, s, t, kj, u, f, h, c, ch, dj, sh. A, a B, b V,v G, g D,d GJ, gj E,e ZH, zh Z, z Ѕ,dz I, i J,j K, k L,l LJ, lj M, m N, n NJ, nj O, o P, p R, r S, s T, t kj, kj U, u F, f H, h C, c CH, ch Ⅹ, dj sh, sh Grafemski izgled na makedonskoto kirilichno pismo LIT.: (izbor) P. A. Lavrov, Paleograficheskoe obozrenie kirillovskogo pisÏma, Õnciklopediя slavяnskoj filologii, 4, 1. S-Peterburg, 1914; E. F. Karskij, Slavяnskaя kirillovskaя paleografiя, Leningrad, 1928; N. N. Durnovo, MÎsli i predpolozheniя o proishozhdenii staroslavяnskogo яzÎka i slavяnskih alfavitov, „Bdzzantinoslavica”, 1, 1929, 48–85; istiot, EÈe o proishozhdenii staroslavяnskogo яzÎka i pisÏma, „Bdzzantinoslavica”, 3, 1931, 68–78; G. A. IlÏinskij, Gde, kogda, kem i s kako celÏÏÓ glagolica bÎla zamenena kirilicej?, „Bdzzantinoslavica”, 3, 1931, 79–88; P. Hr. Ilievski, Pojava i razvoj na pismoto. So poseben osvrt kon pochetocite na slovenska pismenost, Skopje 20011, 20062. Zd. R. Risto Kirjazovski
Кирилична верзија на написот
КИРИЛИЦА