BUGARSKOTO IME VO MAKEDONIJA – prashanje shto e sozdadeno od istorijata i se koristi od aktuelnata politika i strategija do deneska. Se pojavilo vo vtorata polovina na IX v. so ekspanzijata na bugarskata drzhava i vospostavuvanjeto bugarska vlast vo Makedonija (864), koja se odrzhala povekje od edno stoletie. Osobeno vo Vizantija, koja na Bugarskata drzhava $ gi priznala osvoenite zemji i titulata na bugarskiot vladetel Petar Ⅰ kako „car na Bugarite“, site podanici na drzhavata bile narekuvani Bugari. Upotrebata na iminjata Bugarija i Bugari se odrzhala i po propagjanjeto na Bugarskoto Carstvo (971). Pred krajot na Ⅹ v., severozapadnite oblasti na dotogashnata Bugarija bile pod vlasta na srednovekovnata drzhava na ca-rot Samuil. Za Vizantija novoto carstvo pretstavuvalo prodolzhuvanje na priznaenoto propadnato Bugarsko Carstvo. Toa nashlo odraz i vo vizantiskite izvori.Ⅰza Jovan Skilica i Pop Dukljanin Samuilovoto Carstvo bilo „Bugarija“, a negovite podanici bile Bugari. Carot Samuil se soobrazil so duhot na vremeto i za istaknuvanje na svojot carski prestizh verojatno ja poddrzhal tradicijata na propadnatoto Bugarsko Carstvo. Zatoa vizantiskiot vladetel Vasilij Ⅱ (po 1018) Makedonija, kojashto bila centarot na Samuilovoto Carstvo, ja narekol tema Bugarija, a teritorijata megju r. Dunav i Stara Planina ja narekuva Paristrion. Vo toj period bugarskoto etnichko obelezhje se upotrebuvalo samo vo Makedonija. Od krajot na Ⅻ v., koga bilo vozobnoveno Bugarskoto Carstvo, koe se odrzhalo do krajot na ⅩⅣ v., bugarskoto ime bilo reafirmirano vo Bugarija. Po 1395 g., koga konechno propadnalo srednovekovnoto Bugarskoto Carstvo i Bugarija se nashla pod vlasta na osmanliskata drzhava, ovaa vovela edinstveno upravno ime Rumelija (za site svoi balkanski vladenija). Bugarskoto politichko ime bilo istisnato od upotreba. Megjutoa, vo titulata na Ohridskata arhiepiskopija bugarskoto etnokulturno imenuvanje se zadrzhalo i toa imalo vlijanie vo posleshniot razvitok. Vo prvite vekovi na osmanliskoto vladeenje e posvedochena incidentna upotreba na bugarskoto ime za Slovenite vo dijacezata na Ohridskata arhiepiskopija. Poznatiot turski patopisec Evlija CHelebija (ⅩⅤⅠⅠ v.) pishuva za Bugari i vo Saraevo i vo Belgrad. I ohridskite arhiepiskopi pridonesle za posvedochuvanje za bugarskoto ime pri nivnite brojni patuvanja i drugi kontakti i vrski so evropskite vladetelski dinastii so tituliranjeto kako arhiepiskopi „i na Bugarija“. Arhiepiskopot Atanasij I, na pr., koj na arhiepiskopskiot prestol na Ohridskata arhiepiskopija bil pred krajot na ⅩⅤⅠ i vo pochetokot na ⅩⅤⅠⅠ v., se tituliral „so bozhja milost arhiepiskop na Justinijana Prva Ohridska, Bugarija, Srbija, Albanija, Vlashka, Moldavija, Litvanija, patrijarh na Rusija“. Vo ⅩⅠⅩ v. i slovenskata i pravoslavna Rusija izvrshila presudno vlijanie za nametnuvanjeto na bugarskoto ime vo Makedonija. Rakovodena od sopstvenite strategiski interesi na Balkanot, od pozicija na sila zashtitnichka na pravoslavnite vo Osmanliskoto Carstvo, dejstvuvala za razreshuvanje na makedonskoto i bugarskoto crkovno prashanje kako edinstveno i pod bugarsko ime. Vo 1870 so sultanskiot akt bila sozdadena Bugarskata egzarhija i $ bila dadena uslovna crkovna vlast i vo Makedonija. Na toa mu prethodelo i angazhiranjeto na ruskite slavisti za pridobivanje privrzanici na bugarizmot vo Makedonija. Na makedonskoto crkovno dvizhenje za samostojna crkva so obnovuvanje na Ohridskata arhiepiskopija i razvitokot na prerodbenskiot proces, na borbata za makedonski literaturen jazik i knizhevnost, kako i na posleshnata borba za politichko osloboduvanje i svoja drzhavnost, im se pripishuval bugarski karakter. I panslavistichkata ideja, vo soglasnost so politichkite i strategiskite interesi na Rusija, bila transformirana vo balkanski panbugarizam. Ideen vtemeluvach i propagator bil hilendarskiot monah Paisij od Bansko (ⅩⅤⅠⅠⅠ v.), inspiriran od pishuvanjeto na M. Orbini i J. Raikj i nekoi drugi drevni zapisi vo atonskite manastiri. Po formiranjeto na Bugarskata egzarhija glavniot legitimen sprovodnik na ovoj proces vo Makedonija bil egzarhot. So ozakonetoto obrazovanie na bugarski jazik i so bugarskite knigi i vesnici sistematski se nametnuvalo i se zacvrstuvalo i bugarskoto ime vo Makedonija. Po 1878 g. Bugarskoto Knezhevstvo go prezelo rakovodenjeto i finansiranjeto na propagandnata dejnost preku Egzarhijata kako legalna bugarska crkovna institucija vo Osmanliskoto Carstvo, a podocna i neposredno preku svoite pretstavnishtva – trgovskite agentstva vo Makedonija. Takva uloga imale i site bugarski drzhavni obrazovni institucii vo koi se shkoluvale Makedoncite, koi, poradi bliskosta na jazikot, brzo ja usvojuvale bugarskata literaturna norma. Deklariranite Bugari od Makedonija dobivale pozicii vo bugarskite nacionalno-politichki, obrazovni, kulturni i nauchni institucii, vo armijata i vo drzhavnata administracija, kako i vo diplomatijata i vo Vladata, i revnosno go eksponirale bugarskoto ime, zastapuvajkji se i za prisoedinuvanje na Makedonija kon Bugarija. So organiziranjeto na mnogubrojnata egzistencijalno zavisna makedonska emigracija i so instrumentaliziranjeto na golem nejzin del vo sproveduvanjeto na golemodrzhavnata politika, bugarskoto vlijanie se zasililo. Bugarskata vlada, vladetelot, diplomatskite pretstavnici, pechatot, naukata i publicistikata sistematski go nametnuvale bugarskoto ime za makedonskiot narod pred Portata i pred lokalnite vlasti na osmanliskata drzhava, kako i vo odnosite so drugite drzhavi i pred evropskata javnost. Sozdavale ubeduvanje za bugarsko naselenie vo Makedonija, za „makedonski Bugari“ i Makedonija kako bugarska zemja. Zaradi toa prisoedinuvanje na Makedonija, Bugarija vojuvala vo dvete balkanski i vo dvete svetski vojni. Za da se zdobie so megjunarodno verifikuvano priznavanje na bugarskoto ime za makedonskiot narod, so toa i legitimitet za pretenziite kon Makedonija, vo Nejskiot miroven dogovor (1919) prifatila obvrska i potpishala konvencija so Grcija za razmena na grchkoto malcinstvo vo Bugarija za „bugarskoto malcinstvo“ vo Grcija. Za opstojuvanjeto na Bugarija na taa svoja pozicija silno vlijaele i bugariziranite Makedonci rakovodeni od Vrhovniot makedonski komitet vo Sofija (1895), Sojuzot na bugarskite konstitucioni klubovi (1908–1909) i VMORO na Todor Aleksandrov (1911– 1918), a po Prvata svetska vojna Izvrshniot komitet na makedonskite bratstva i VMRO, pod rakovodstvo na Todor Aleksandrov i Ivan Mihajlov, dodeka po 1989 g. taa uloga ja igra VMRO-SMD vo Bugarija. Na ovoj plan sushtestveno pridonesla i kompromisnata i nacionalno nedefinirana platforma na TMORO / VMORO vo ilindenskiot period, istaknuvajkji ja kako osnova politichkata programa za avtonomija na Makedonija. Od taa osnovna pozicija nastapuvale site ovie faktori i pred megjunarodnite instanci na mirovnite i na drugi megjunarodni konferencii. Vo Pirinskiot del na Makedonija vo periodot po 1912 g., kako vprochem i vo drugite delovi na Makedonija, bugarskoto ime legalno bilo nametnuvano od organite na bugarskata drzhavna vlast, od bugarskata crkva, od obrazovnite i kulturnite institucii i pechatot. Denacionalizacijata i prifakjanjeto na bugarskoto ime dobile osobeno shiroki razmeri i kaj makedonskata emigracija vo Bugarija. Pred krajot na 1944 g., po drzhavniot prevrat vo Bugarija, drzhavnoto rakovodstvo ja prizna sozdadenata makedonska nacionalna drzhava (vo Federativna Jugoslavija) i beshe ovozmozheno afirmiranje na makedonskoto nacionalno ime, jazikot, istorijata, literaturata i kulturata i vo Pirinskiot del na Makedonija. No po Rezolucijata na IB za KPJ (1948) bugarskoto drzhavno rakovodstvo se vrati na starite pozicii na nepriznavanje na makedonskiot narod, proglasi deka makedonskata nacija vo NR/SR Makedonija se sozdavala vrz antibugarska osnova, ja pro-dolzhi starata politika da ne priznava Makedonci vo Bugarija, nitu pak makedonsko nacionalno malcinstvo vo Pirinskiot del na Makedonija. Republika Bugarija i po napushtanjeto na totalitarniot rezhim i proglasuvanjeto na demokratskiot parlamentaren sistem (1989) ostana na istata pozicija. Vo Bugarskata nacionalna doktrina (1997 i 1998) celiot makedonski narod e pretstaven kako „bugarsko naselenie“, a Makedoncite kade i da se vo svetot kako – Bugari. LIT. Milan Boshkoski, Iminjata Makedonija i Makedonci vo srednovekovnite izvori, Skopje, 2003; P. Koledarov, Imeto Makedoniя v istoricheskata geografiя, Sofiя, 1985; Bъlgarskata dъrzhava prez vekovete, 1, Sofiя, 1982; Blazhe Ristovski, Istorija na makedonskata nacija, Skopje, 1999; Blazhe Koneski, Makedonskiot ⅩⅠⅩ vek. Jazichni i knizhevnoistoriski prilozi, Skopje, 1986. M. Min. Anton Semjonovich Budilovich
Кирилична верзија на написот
БУГАРСКОТО ИМЕ ВО МАКЕДОНИЈА