BLAGOVEC (Sveto Blagoveshtenie, Blagoec, Blagovest) – nepodvizhen ili postojan hristijanski praznik (25/7 april). Se smeta za tezhok praznik. Nekoi duri go smetaat za golem praznik kako Veligden, poradi shto se veli: „Blagovec prv den Veligden”. Svetoto evangelie spored Luka raskazhuva deka arhangel Gavril bil ispraten od Boga da $ soopshti na devojkata Marija od Nazaret deka taa e odredena od Boga da go rodi Spasitelot: „Raduvaj se blagodetna! Gospod e so tebe! Blagoslovena si ti megju zhenite” – $ rekol toj. A koga Sveta Deva Marija pomislila: „Kakov kje bide ovoj pozdrav?”, angelot $ rekol: „Ne boj se Marija, zashto si nashla milost pred Boga; i ete ti kje pomalo od potrebnoto, „Blagoveshtenie“, carski dveri, Nerezi, Skopsko (ⅩⅤⅠ v.) zachnesh vo utrobata i kje rodish sin i kje go krstish so imeto Isus. On kje bide golem i kje se nareche sin na Sevishniot i kje mu go dade Gospod Bog prestolot od negoviot tatko Davida i kje caruva nad do-mot Jakovov sekogash i carstvoto negovo nema da ima kraj”. (Luka 1/27-33). Crkvata go vostanovila ovoj praznik vo chest na taa blaga vest. Se praznuva tochno devet meseci pred Rozhdestvo Hristovo (Bozhik). No, nema poprecizni podatoci od koga se praznuva ovoj praznik. So sigurnost se znae sigurno deka se praznuval vo Ⅶ v., no nekoi svedoshtva ukazhuvaat deka toj se praznuval i nekolku vekovi porano. Kako blag den, se veruvalo deka togash ranata ne boli, pa na malite zhenski deca im gi dupele ushite. Kako proleten praznik, so ovoj den e povrzano i izleguvanjeto na zmiite i doagjanjeto na pticite preselnici od toplite kraishta (shtrkot, lastovicata, pupunecot, slavejot i dr.). Se veruva deka tie na ovoj den kje dojdat duri i da vrne sneg. Iako se pagja vo teshkite veligdenski posti, na Blagovec se jade riba. Duri toa se smeta i za potrebno, za zdravje. Zatoa i siromasite se trudele da kupat riba, samo „da se oblazhet so ribino”. Togash izleguvale v planina aramiite, veruvajkji deka tokmu toj blag den kje spechalat mnogu blagota, mnogu pari i nema da pretrpat nekoja shteta ili nesrekja. LIT.: Srpski narodni obichaji u йev—eliskoj kazi, prikupio i opisao Stefan Tanoviћ, uchitelj, Beograd, 1927; Lazar Mirkoviћ, Heortologija, Beograd, 1961; Marko K. Cepenkov, Kniga devetta, Narodni veruvanja, detski igri. Redaktirale d-r Kiril Penushliski i Leposava Spirovska, Skopje, 1972; Naum Celakovski, Debarca, obredi i obredni igri, Skopje, 1984;. Sveto pismo na Stariot i Noviot zavet, Skopje, 1990. M. Kit.
Кирилична верзија на написот
БЛАГОВЕЦ