BILAZORA . (s. Knezhje, Svetinikolsko) – antichka naselba na dominanten rid so zaramneto plato (oshteteno od erozija) i mokjni odbranbeni bedemi, na 3 km zapadno od patot Sveti Nikole – s. Knezhje, na lok. Gradishte. Zaedno so podgradieto zafakja povrshina od 20 ha. Spolii vgradeni vo selskite kukji i vo crkvata. Vo istrazhuvanjata (1986) e otkriena crnofirnajsirana antichka i lokalna siva keramika od Ⅳ v. pr.n.e. Vo 1994 g. e otkriena cisterna za voda. Bilazora (Vilazora) e najgolem grad vo Pajonija kaj den. gr. Veles, utvrden od Filip Ⅴ (221– 179 st.e.) za da ja zashtiti severnata makedonska granica. Gradot posleden pat se spomnuva vo 168 g. od st.e. vo vremeto na makedonskiot kral Persej. Vo ovaa oblast se pronajdeni golem broj epigrafski natpisi na grchki jazik. LIT.: I. Mikulchikj, Ubikacija na Bilazora, „GZFF“, 28-2, Skopje, 1976, 149&165; G. Mikulchikj, Gradište/Knezhje, pajonski grad Bilazora, „Arheološki pregled“, 27, Ljubljana, 1997, 779–80; S. Danev, Iskopuvanja vo Knezhje 1994, „Maced. acta archaeol.“, 14, Skopje, 1996, 57-65; E. Petrova, Pajonija, Skopje, 1999. D. Z. – A. shuk. Salaetin Bilal
Кирилична верзија на написот
БИЛАЗОРА