BELI-MAKEDONECOT, Baron Kostadin Aleksandrov (s. Blaca, Egejskiot del na Makedonija, 7. Ⅱ 1772 – Viena, Avstrija, ?) – makedonski patriot, dobrotvor. Poradi albanski nasilstva, bogatiot tatko Aleksandar so semejstvoto se preselil vo Carigrad i vo 1802 g. bil blizok so vlashkiot knez J. Karadja, pa se preselile vo Bukuresht, a vekje zamozhniot Kostadin se prefrlil vo Viena, kade shto i ostanal do krajot na zhivotot. Za blagorodnite dela shto gi pravel, od imperatorot Fozef Ⅱ ja dobil titulata baron. Kako golem makedonski patriot, svojata bogata biblioteka so testament mu ja podaril na novoosnovanoto uchilite vo Nova Pela. Na 9. Ⅻ 1835 g. potpishuva testament, so koj ja izrazuva svojata pochit kon skoro oslobodenata Grcija i, „pokraj toa shto sum se rodil vo Makedonija”, zavetuva svoj imot vo Atina „za da se izdrzhuvaat izvesen broj kliniki vo koi da se lekuvaat Makedonci bolni od sekakva bolest” i tie bolnichki mesta da se vikaat „Legla na bolnite–zashtitnici na baronot Kostadin Beli-Makedonecot”. Bil predlozhen za pochesen gragjanin na Atina, a vo novata naselba Nova Pela bile izgradeni crkva i uchilishte, na koe mu ja podaril svojata bogata biblioteka, so lichna poraka: „koga Makedonija kje dostigne takov stepen na razvitok za da sozdade svoi uchilishta, togash Opshtinskiot sovet na Nova Pela e dolzhen knigite da $ gi otstapi na javnosta vo Makedonija”. B. stanal chlen-osnovach i donator na edno Prosvetno drushtvo i bil inicijator za osnovanje i na Arheoloshko drushtvo vo Atina. Potoa potpishal zaveshtanie pri Bavarskata vlada, od chijashto kamata „da se dava stipendija na dvajca mladi Makedonci za vreme od 6 godini shto bi studirale vo Akademijata vo Min-hen”. Stipendistite se vikale „Posvoeni sinovi na g-n Beli” i od niv se baralo „da ja sakaat i da ja pochituvaat nashata draga, nekogash slavna, tatkovina Makedonija”. Podocna ovoj fond bil prefrlen od Bavarija vo Grcija i vrz osnova na kupenite 85 akcii na Nacionalnata banka se davale stipendii od specijalnata „Komisija za smestuvanje na Makedonci od ostavninata na K. Beli”. Od 1850 g. Komisijata stipendirala i povekje od dvajca stipendisti, pa do 1908 g. brojot na stipendistite studenti iznesuval „354 mladi Makedonci”. Verojatno so sredstvata od taa stipendija studiral vo Atina i Grigor Prlichev, koj vo svojata „Avtobiografija” naveduva deka vo 1849 g. vo Atina imalo edno „bogato zaveshtanie od eden bogat Makedonec, zhitel na Blac, se vika Veljo, koe bilo nameneto iskluchivo za stipendii na siromashnite Makedonchinja”. Za ovoj vekje „pokoiniot Makedonec Baron Kostadin Beli” poiishuva vo januari 1892 g. Redakcijata na sp. „Loza” deka pred 54 godini od Viena upatil patriotski apel do svoite sonarodnici, vo koj gi prekoruva: „A vo poslednite si minuti, stresnati ot s„vesta, umirame moÈne nazhaleni, i tatkovinata ni, sladkata ni maika rodina ne oblekva za sm„rta ni traur, nito p„k molitvite na ostanalite bratia ni pridruzhavat: tatkovinata ni otritva kato nedostoini cheda za neinata liubov, kato chuzhdenci i izrodi s dumite: mahni se ot mene, izrode! I potomstvoto ni os„zhda bezchuvstvieto i ravnodushieto ni s obiknovenite dumi: ’I zhiv beshe bezpolezen, i umrel dostoen za os„zhdane!’”. LIT.: Μακεδονικον Ημερολογιον, Εν Αθη− ναζ, 1909, Ειορ Γ’, 19-36; Grigor Prlichev, Odbrani stranici, Skopje, 1959, 194; „Loza”, I, 1, Sofia, 1892, I; Blazhe Ristovski, Krste P. Misirkov (1874–1926), Skopje, 1966, 108–109; istiot, Makedonski letopis. Raskopki na literaturni i nacionalni temi, Skopje, 1993, 107-108. Bl. R. Julija Beljaeva
Кирилична верзија на написот
БЕЛИ-МАКЕДОНЕЦОТ, Барон Костадин Александров