BOGOMILSTVO – opshtestveno i religiozno dualistichko uchenje i dvizhenje vo periodot megju Ⅹ i ⅩⅤ vek, proniknato od prostorot na Makedonija i proshireno niz Vizantija i vo drugite juzhnoslovenski sredini. Imenuvano po osnovopolozhnikot pop Bogomil. Negovite protagonisti se narekuvale bogomili. Svedoshtvata za negovata ideoloshka i verska osobenost se naogjaat vo bogomilskite i vo antibogomilskite knizhevni tekstovi, koishto poteknuvaat od tri osnovni izvori: slovenski, vizantisko-grchki i latinski. Vo Vizantija nemalo blagoprijatni uslovi za eretichki projavi po porazot na ikonoborstvoto i so razgoruvanjeto na antilatinskite konfrontacii. Vo Makedonija bila vospostavena kirilometodievskata tradicija i shirenjeto na slovenskata civilizaciska svest vekje pochnala da dobiva antivizantiski karakter. Toa uslovilo vo Makedonija bogomilstvoto podednakvo da bide svrteno protiv vizantiskoto vladeenje i protiv pravoslavnata crkva, smetana kako instrument na drzhavata. Antibogomilskata duhovna i politichka ideologija na Vizantija stanala korisno sredstvo za ca-rot Samuil da gi vkluchi i bogomilite vo svojata duhovna strategija protiv centraliziraniot vizantiski protektorat vrz hristiBogomilski propovedi janskata crkva. So istiot motiv bogomilite uchestvuvale vo dvete makedonski antivizantiski vostanija na Petar Deljan od 1040/41 i na GJorgji Vojteh od 1072. Vo periodot na Vtoroto vizantisko carstvo (1261–1453) bogomilstvoto imalo vlijanie vrz duhovniot i kulturniot zhivot, soobrazeno so novonastanatite idejni tendencii. Ideologijata na bogomilskata eres proizlegla od iskustvata na postarite dualistichki uchenja: gnosticizmot, manihejstvoto, masilijanstvoto i pavlikjjanstvoto, a nejzinata dualistichka ontologija se potpirala vrz dve osnovni nachela – dobroto (Bog) i loshoto (GJavolot). Glavnite oponiranja kon hristijanstvoto bile upatuvani kon crkovnata institucija, za kojashto smetale deka nema nishto zaednichko so konkretnata hristijanska eklezija. Imalo kritichki odnos kon bogosluzhbite i crkovnite obredi, kon nemoralnosta na sveshtenstvoto i nivnoto lazhno posreduvanje pomegju vernicite i Boga, chinot na krshtavanjeto, prichesnata, pochituvanjeto na krstot i ikonite, svetite moshti, voskresenieto na mrtvite, praznuvanjata na praznicite, itn. Seto ova svedochi deka bogomilite ja negirale celokupnata bogosluzhbena, patristichka i propovedno-pouchnata knizhevnost, pa samite sozdavale originalna bogomilska knizhevnost. Zatoa, pak, kako kon negatorska tvorechka projava bile napishani i antibogomilski knizhevni sostavi, megju koi najpopularno bilo deloto na Prezviter Kozma „Beseda protiv bogomilite“. Bogomilskite tekstovi, kako tvorbi na progonuvana ideologija, bile prikrivani kako narodni ili apokrifni. LIT.: Bogomilstvoto na Balkanot vo svetlinata na najnovite istrazhuvanja, Skopje, 1982; M. Angelovska-Panova, Bogomilstvoto vo duhovnata kultura na Makedonija, Skopje, 2004; D. Dragojlovikj i V. Antikj, Bogomilstvoto vo srednovekovnata izvorna gragja, Skopje, 1978; I. Velev, Vizantisko-makedonski knizhevni vrski, Skopje, 2005. I. Vel.
Кирилична верзија на написот
БОГОМИЛСТВО